Gospod Ibrahim in cvetovi iz Korana

Gospod Ibrahim in cvetovi iz Korana / Eric-Emmanuel Schmitt

 * če že, ocena 6/10.....

- slučajno mi je knjiga prišla v roke, med čakanjem pri Martinu sem jo v hipu prebrala tretjino, in ker je bila čist ok, sem jo potem odnesla domov in prebrala do konca
- rahlo presladka in preveč instantno ganljiva, kljub velikemu fontu skorajda prekratka zgodbica za knjigo in celo trde platnice, ampak najbrž je ambicija, da bi bila to klasika ala Mali princ
- zgodba o zanemarjenem fantu na koncu otroštva, z depresivnim očetom (ki kasneje naredi samomor), mama ju je pa že zdavnaj zapustila (zelo slabo pojasnjeno, zakaj, sploh ker se kasneje spet pojavi in se izkaže kot obzirna in topla oseba)... fant se naveže na starega arabskega trgovca Ibrahima, ki ignorira in razume dečkove male kraje, s prišparanim denarjem pa si fant privšči obiske pri prostitutkah in prvi za darilo podari svojega medvedka... vedno več se pogovarjata in ko tudi oče izgine, Ibrahim poskrbi za fanta, gresta na izlet z avtom v Ibrahimovo domovino (vozi kar ta mladoletni fant brez izpita...), Ibrahim umre, potem se kasneje pojavi mama in vzpostavi kontakte, itd itd itd
- v bistvu seveda prelepa zgodbica, ki se hitro dogaja... težko je razložit, kaj moti v knjigi... spomnim se, da sem pred leti od istega avtorja prebrala Oskar in gospa v rožnatem, o umirajočem dečku, ki piše vsak dan pisma bogu in mu prostodušno pripoveduje o svojem bolnišničnem vsakdanu, hkrati pa ga z otroškega stališča sprašuje o smrti - takrat me je ta zgodba spravila do pravih ploh solz, ampak hkrati se mi je zdelo, da je vendarle malo preveč po receptu ukrojena ganljivost... pa ne gre za cenenost, bolj za neko new age pravljičnost ali nekaj podobnega...- založba njegove knjige označuje kot "filozofske čustvene umetnine"
- težko si predstavljam, da bi lahko taka knjiga komu olajšala življenje ali pa odprla srce - taki ljudje ne berejo takih knjig... gre za toplo priporočano mladinsko literaturo, no, za odsvetovati je nikakor ni!

- str 75/76: So otroštva, ki jih je treba pustiti za sabo, otroštva, po katerih je treba okrevati. 
To se mi zdi bistvo tele zgodbice, kako tudi v najbolj brutalnih otroštvih/ življenjih (eno tako otroštvo predstavljeno tukaj na zelo lahkoten in humoren način, to pa je res umetnost!) plavajo okrog nesrečnih otrok/ljudi rešilne slamice v obliki prijaznih posameznikov, ki pa so tudi omejeni tako v dobroti kot zmožnostih pomoči - in če so te slamice še tako drobne in redke, je povsem možno kljub vsemu kar splavati in nekako živeti naprej. Problem pa je, da relativno srečen in miren razplet nesrečnih okoliščin seveda ni nujen, in težko rečem, kako pogost je. In kaj, če slamic ni ali če ne zadoščajo? A takele zgodbice nudijo tolažbo in vero polomljenim otrokom ter vzpodbujajo slamice v odraslih??? Ali pa jih berejo predvsem ljudje, ki so že tako in tako precej poduhovljeni, in jim je potem globoko čustovanje nad pretresljivo literarno zgodbico predvsem v potrditev lastnega notranjega bogastva in lepote (namesto da bi se dejansko aktivno vrgli v iskanje slamic ali pa v biti slamica)??? Odgovora ne vem niti zase...

Gospod Ibrahim in cvetovi iz Korana / Eric-Emmanuel Schmitt; Naslov izvirnika: Monsieur Ibrahim et les fleurs du Coran, 2001, prevod: Maja Novak; Založba: Vale-Novak, 2005; ISBN: 961-6221-82-5; 77 strani.