Prebrano

  Michel Houellebecq: Zemljevid in ozemlje * če že, ocena 5/10..... Zelo moški roman poln zanimivih moških likov. Umetnik, ki brez velikega truda ali zanosa doživlja velike uspehe z različnimi umetniškimi opusi. Umetnikov oče, upokojeni deloholik, ki je na koncu sam odšel na evtanazijo v Švico. On sam, pisatelj Houellebecq, ki ga umetnik angažira za svoj katalog in tudi portretira, doleti pa ga nasilna smrt. Kriminalist, ki umora ne uspe razrešiti - na koncu pa se razreši tudi umor.  Prav vsi moški so vsi nekako ekstremno posebni, simbolično impotentni in asocialni, čeprav so se vsi dobro uveljavili in znašli, znali poskrbeti zase in za svoje udobje in formalne interese . Ženske nastopajo zelo obrobno, odigrajo svojo stereotipno vlogo , seksualno in vizuelno. Še najbolj zanimiva, a tudi le bežna senca, je umetnikova mama, ki je naredila samomor, ko je bil še otrok - menda je po nakupu strupa bila vesela, kot da se odpravlja na potovanje, je rekla soseda... Sprva se mi je zdel...

  Marguerite Yourcenar: Splet večnosti * če že, ocena 9/10..... Mama ji je umrla ob rojstvu, vzgajal jo je precej poseben oče (priviligiran, razgledan, globok,  romantični uživač, hazarder in špekulant) , ki ga pretirano idealizira, čeprav se trudi biti objektivna tudi do njega. Kot ilustracija družbe in sveta pa je izpostavljena zgodba očetove velike neusojene ljubezni. Oče je globoko zaljuben v mamino prijateljico, milo in pokončno osebo z nenavadno življensko zgodbo: njen prvi zaročenec je tik pred poroko končal v umobolnici, nato pa se je poročila s homoseksulcem... Skratka, ni da ni drame, potem pa še WWI, prav neverjetne slike in situacije in liki visoke dekadentne evropske družbe z začetka XX. stoletja. To je zadnji del trilogije Labirint sve t a,  V pobožen spomin  je s   perspektive materine rodbine,  Severni arhivi  z očetove, tole pa  razmišljanje o kolesjih zgodovine z začetka XX. stoletja in človeški nravi  v okvirih avtoričinega...

  Günter Grass: Peeling the onion * če že, ocena 1/10..... Avtobiografija nobelovca, ki je bil kot  sedemnajstletnik 1944 rekrutiran v SS v kaotičen porazen konec WWII.  Parkrat za las ušel smrti, bil ranjen in nato povojni ujetnik pod ameriško vojsko. Po osvoboditvi je preprodajal na črnem trgu, bil kamnosek nagrobnikov, jazz bobnar, študiral kiparstvo, potoval, ves čas pa risal in pisal poezijo in prozo... Pripovedovanje se konča, ko zapusti Pariz že kot pisateljski uspešnež,  sploh po izidu Pločevinastega bobna , v katerem je na grotesken način zapakiral svojo medvojno in povojno zgodbo, polno pretiravanj, mešanje fantazije in faktov. Knjiga se konča sredi prvega zakona, iz katega ima štiri otroke, potem sta sledila še dva izvenzakonska z dvema ženskama, iz drugega zakona pa ima dva pastorka - občasno jih vse skupaj z vnuki kot eno veliko integrirano družino omenja v knjigi, sploh srečen zakon pa je imel vdrugo z Ute, ki jo omenja z veliko naklonjenostj...

Alain de Botton: Kako ti Proust lahko spremeni življenje * če že, ocena 7/10..... Osnovne in preproste življenjske "resnice" - n asveti ukrojeni po Proustovi literaturi, podprti s citati in anekdotami izpred dobrega stoletja.  S p orogljivo naklonjenostjo o Proustu, ki je bil ekscentrik, hinavec in hipohonder, v literaturi pa globok analitik in oster mislec.   Marcel Proust (10.7.1871-1922), homoseksualec, iz premožne družine, nefunkcionalno je preživel večino časa v postelji, njegovo monumentalno Iskanje izgubljenega časa v skupaj sedmih knjigah ima 4k strani in 200 oseb... Veliko duhovičenja - knjiga, ki te navduši, da bi Prousta bral, in knjiga, zaradi katere ti ga sploh ni treba brati.  Polno citatov, nekaj slik in fotografij za vizuelno podporo napisanemu.  Prvo tretjino sem se med branjem zelo zabavala, zadnjo tretjino pa zelo dolgočasila. Mislim, da je prva polovica res bolj zabavna, poleg tega pa sem tudi zaslutila in zasledila, da gre za "resne" nasvete in ...

  Marguerite Yourcenar: Severni arhivi * če že, ocena 8/10..... Razmislek o dinamiki zgodovine preko očetove rodbinske veje, ki jo  predstavlja kot sicer nadpovprečno priviligirano, a po duhu precej plitko.   Začne filozofirati od predčloveškega obdobja, se malo bolj pomudi ob francoskih evolucijah, bolj plastično pa začne portretirati očetovega očeta (na naslovnici so sicer na rodbinskem drevesu izpostavljeni tudi njeni prastarši).  Očetovega očeta prikazuje kot dobrodušnega, a patetičnega, očetovo mamo kot popolno brezsrčnico (le kako bi lahko umrla od odpovedi srca!).   Z očetom sta si bila precej zaupna, tako da marsikaj o njem ve, marsičesa pa tudi ne. Bil je zanimiv tip, dvakrat dezertiral iz vojske, živel z žensko poročeno z drugim, živel s sestrama, bil zasvojen z igrami na srečo, brezdelno potoval po svetu... Posebej zaničljivo mnenje ima o svojem petnajst let starejšem polbratu, s katerim skoraj ni imela stikov (jih je pa imela z njegovimi potomci) in ...

  Michel Houellebecq: Serotonin * če že, ocena 10/10..... Petinštiridesetletnik s pomočjo antidepresivov, alkohola in izolacije komaj še prenaša življenje. Finančno si lahko privošči dokaj udobno "prostovoljno izginulost", iz navidezne funkcionalnosti  se umakne v hotel in iz hotela se vsakodnevno na kratkem sprehodu umika sobaricam, vsake toliko se oglasi pri zdravniku za obnovo recepta. Za božič se v izogib videza popolne osamljenosti odpravi na podeželje, kjer se zapleta in odpleta iz marsičesa, a se čez nekaj mesecev vrne  v Pariz   v iztek.  Niti ne dela obračunov ali nekih analitičnih premislekov, a preko pripovedovanja o svoji apatični vsakodnevnosti in ciničnosti do vsega, kar se mu dogaja in kar opazuje, mu je vedno bolj jasno, kje je zgrešil najbrž svojo edino pravo možnost za srečo. Skorajda je to nič drugega kot ljubezenski roman... Iz funkcionalne globoke depresije se dokaj na hitro zavestno "odloči" za popolno nefunkcionalnost. Odločitev proti samo...

  Lado Kralj: Ne bom več drsal na bajerju * če že, ocena 5/10..... O italijanski okupaciji Ljubljane skozi oči dijaka iz Šiške, o gverilskemu uporu in mobilizaciji v partizane, do razočaranosti nad povojnim režimom in večplastni nostalgiji po predvojnih časih. Ostane mu samo upanje na ljubezen, zaradi katerega ga vleče čez Karavanke -  od vsega začetka romana je  zaljubljen v gojenko v samostanski gimnaziji na Jami. Sicer pa i z prve roke najstnika poroča o več vojnih zločinih Italijanov v Ljubljani kot  Lojze Kovačič ,  Vitomil Zupan ,  Mira Mihelič  in  Ilka Vašte  skupaj, kar nekajkrat zgolj slučajno odnese celo kožo, po italijanski okupaciji pa se odpravi v partizane in se tudi tam zagnano izkaže s svojo iznajdljivostjo in prostodušnostjo. Prostodušnost ohrani tudi po vojni. Roman predstavljajo kot delno avtobiografski, a nisem našla pojasnil, kako in kaj in po kom, razen da je avtor iz Šiške.  Dijak I van Knez (K/kralj?) je v času v...