Prebrano

  Erich Kästner: Ko sem še majhen bil * če že, ocena 9/10..... Mojstrsko zavito o svojem otroštvu z začetka XX. stoletja v Dresdnu , začne z rodbinsko predzgodovino, konča pa z razglasitvijo mobilizacije 1914.  Piše pretanjeno, duhovito, sicer zelo preprosto in v stilu mladinske literature, a spošljivo in brez jasnega podcenjevanja.  Z nostalgijo, humorjem, a tudi globoko resnostjo .  Oče po neuspehu lastnega sedlarstva dela v tovarni kovčkov in postransko čevljari doma, mama pa se je priučila frizerstva sredi svojih trideset let. Oddajajo sobo učiteljem (kar si želi postati tudi sam) in živijo skromno, sploh v primerjavi z mnogo bogatejšimi sorodniki. Sina edinca so vsestransko podpirali in on je bil staršem v oporo in veselje , sploh mama je hodila z njim na večdnevne izlete in bila ponosna na njegovo pridnost v šoli in druge talente, on pa ji je asistiral pri friziranju, pomagal pri nakupih in gospodinjstvu. Skrbno zapeljana zgodba o odraščanju z družinskim in dr...

  Polde Bibič: Spominjarije * če že, ocena 4/10..... Legendarni slovenski dramski in filmski igralec in pedagog (1933-2012) predstavlja svoje odraščanje do vključno študija na akademiji.  Imel je zanimivo mladost v zanimivih časih, zanimive sorodnike in družbo. Oče je naredil samomor v njegovi prisotnosti, ko je imel le nekaj mesecev. Mama je bila ljubeča, živela sta večinoma pri njenih starših, imel je stike tudi z očetovimi sorodniki, bil je radoveden in radoživ otrok. Imeli so ga radi in skrbeli zanj. Bila je precej nemškogovoreče obarvana širša štajerska družina, znali so se znajti pred in med in po vojni, precej enih zanimivih likov, a nobenemu ni pogledal kaj dosti pod kožo, niti sebi ne .  Vključenih je precej osebnih fotk. Piše tekoče pripovedovalsko, čisto korektno, a brez drame niti o dramatičnih zadevah. Nič ne premleva, se ne sprašuje, brez travm. Ne samo da je pomirjen, zdi se, da se mu ni bilo niti treba nikoli pomirjati z ničemer in nikomer . Precej jasno m...

Ernest Hemingway: Pariz - premični praznik * če že, ocena 7/10..... Zbirka dvajsetih zgodb iz obdobja  1921-26 , ko je Hemingway  (1899-1961)  živel v Parizu, postopoma opušča novinarsko poročanje in se posveča pisateljevanju. Čuti se njegov sproščen in odprt duh, zvišenost nad nebistvenostmi sveta, navdušenje nad iskrenimi ljudmi, naravo, preprosto avtentično hrano in alkoholom. Živi zelo skromno  s svojo prvo ženo Hadley in sinom Jackom (1923),  zaradi pomanjkanja občasno potrpi tudi mraz in lakoto, a vseeno veliko potuje in počitnikuje, mikajo ga stave na konjskih dirkah, trudi se biti discipliniran pri pisanju in zvest samemu sebi pri iskanju svojega pisateljskega kruha . Srečuje marsikatere znamenite ljudi iz sveta literature in umetnosti, do marsikoga je tudi zelo piker. Prva tretjina mi je bila čist ok, kar zanimivo o načinu življenja tujih umetnikov v medvojnem Parizu, prijeten enostaven Hemingwayski slog, ampak vse skupaj precej mlačno. Druga tretjina ...

Javier Marías: Zaljubljenosti * če že, ocena 8/10..... Napisano z vidika sodobne mlade ženske (tehnično, a kar prepričljivo), ki redno srečuje in opazuje srečna zakonca v bistroju, kamor hodi vsak dan pred službo. Nekoč pa par neha prihajati. Sledi razjasnjevanje umora, a bolj razglabljajoča psihološka analiza kakor kriminalka. Kako težko, a nujno je sprejeti smrt ljubljenega človeka. In kako včasih samo smrt omogoči uresničitev ljubezni.   D robnjakarsko premišljanje o premišljanju in razčlenjevanje besed.  Razpredanje je občasno zelo dolgovezno, stavki pa komplicirano strukturirani. Zgodba poteka zelo počasi. Dolgi monologi, celo alternative dejansko izrečenemu ali pa potencialne izjave mrtvih. L iterarni esejistični vložki zlasti o Dumasu, Shakespearu, Balzacu ( Trije muškatirji,  Macbeth, Polkovnik Chabert ) o smrti, mrtvih in umorih, žalovanju, zaljubljenosti . Z elo pretanjeno rahločutno pisanje, brati je potrebno precej zbrano in umirjeno in se za marsikateri ...

  Herman Hesse: Stepni volk * če že, ocena 1/10..... Harry Haller je avtorjev alter ego pri petdesetih letih.  Stepni volk je samotnež, ki prenaša prekletstvo svoje razklanosti (človek - volk, individium - družba, razum - magičnost). Samoten je po svoji volji, si domišlja . Nosi breme zavoženosti in nezadovoljstva, da ni izkoristil svojih življenjskih potencialov. Razmišlja o sebi in svetu, v povod pa mu je dobrih dvajset strani dolg esej Razprava o stepnem volku, Samo za trčene!, ki pa je izven celotnega oštevičenja strani. Hesse  (1877-1962)   piše preprosto in skrajno uglajeno - kar so nekateri pripisovali zgodnji zrelosti, drugi pa njegovim omejenim razvojnim možnostim - kar se mi zdi super zabavno bizarno kontradiktorno .  Mladostna kriza identitete je sicer bolj romantična kot kriza srednjih let, a prav mladi so bili najbolj navdušeni nad njegovo sliko starajočega se samotarja (Harry Haller mi je mentalno deloval kot starec, ne pa petdesetletnik!). No, m...

Tone Peršak: Usedline * če že, ocena 9/10..... Avtor (1947) piše o svojem otroštvu in oblikovanju osebnosti, pripoveduje o nenavadnem in revnem nezakonskem dečku  v tretji osebi. Najbolj mojstrsko je prav opisovanje najzgodnejšega obdobja, ko se mu vse predvsem dozdeva, bolj kot da bi res vedel ali se spominjal, kako ju je mama zmogla preživljati kot občasna kmečka pomoč in sta se kar naprej selila od kmetije do kmetije in od vasi do vasi. Megleni spomini na igranje z lastnimi iztrebki ob robu njiv, pa poležavanje v postelji onemogle starke. Kasneje pa na trenutke malo bebavo pretiravanje o tem "dečku" in njegovih junaštvih, a precej prostodušno in iskreno o tem, kako se je moral znajti. Bere se lepo, tudi precej ponavljanja, a primerno v valovih in zaokroženo organsko pripovedovanje. Konec spet zelo mojstrski. Dogaja se nekje na Štajerskem, omenja Pesniško dolino, kraja Oblaki s cerkvijo sv. Sebastiana pa seveda ni in tudi imena oziroma priimki delujejo pogosto jasno izmišlj...

  Sigrid Nunez: Prijatelj * če že, ocena 5/10..... Pisateljici in profesorici literature umre mentor, prijatelj, bivši ljubimec, ki je storil samomor. Prevzame njegovega psa, nemško dogo. Razmišljanje o prijatelju in prijateljstvih, žalovanju, pisanju, samomorih, sebi, psih in psu . Razmišljanje pri sebi in pri terapevtu. Od težkega privajanja na psa do velike navezanosti nanj. Vmes pa precej podrobno navajanje literature in citatov na vse te teme.  Slavospev Vanity Fair je vključen že kar na naslovnico, raznorazne pohvale pa še na zadnji platnici in notranjih platnicah in še na prvem listu. Dobila je tudi cel kup nagrad, med drugim National Book Award. Branja sem se na Pavlovo pobudo lotila obotavljajoče in s skepso, pa je bilo v bistvu bolje, kot sem pričakovala in kot je delovalo po prvih klišejskih straneh. Zadovoljstvo z branjem je precej nihalo od strani do strani. Esejistični literarni vložki so se mi zdeli kar zanimivi, presenetljivo ogromno (če ne kar veliko večino) o...