Prebrano

  Semezdin Mehmedinović: Sarajevo blues * če že, ocena 7/10..... Kratki zapisi , od manj kot 100 strani teksta so tri strani kazala. Kakšna tretjina so nerimane poezije. Mehmedinović piše malo in počasi. Tole je pisal dobesedno med vojno, med obleganjem Sarajeva. Ogromno pretresljivosti, brez vsake patetike, tudi brez silnega razmišljanja, bolj suha opažanja, opažanja čudnosti konca sveta, relativno malo o sebi in svojih najbližjih - mu je pa umrl oče na drugem koncu Bosne, sin bi se selil na Islandijo, ker tam ni veliko ljudi. S. pa je zadovoljna vsaj s hujšanjem... Tole je slavna knjiga, ki jo je sproducirala sarajevska tragika in ji tudi zagotovila kultno slavo. Po navdušenjem nad Me'medom, rdečo ruto in snežinko sem jo morala prebrati - težko je biti hladen ob taki knjigi, kultno slavo razumem, kaj več pa težko rečem. Niti ni mišljeno, da knjigo vzameš v roke in jo prebereš od prve do zadnje strani. Šljuka, si to ti? Semezdin Mehmedinović: Sarajevo blues; založba Center za sl...

Črt Kanoni: Tam dola, za zidom * če že, ocena 4/10..... To so korektno napisani faktični spomini , ki jih je napisal upokojeni radijec (1952), sin  psihiatra Janeza Kanonija, ki je vodil bolnišnico na Studencu (Polje), kjer je šestčlanska družina živela do njegovega desetega leta. Bil je najmlajši od štirih otrok, imel pa je še starejšo polsestro - oče je bil ob njegovem rojstvu star kar 48 let. Črt Kanoni opisuje, k aj je kaj počel (kar veliko športa, ustvarjanja kot npr modelarstva in drugih hobijev, itd), koga se kaj spomni, kakšnih posebnih globin in introspektive pa ne . Kakšnega pokroviteljskega modrovanja, kako je bilo včasih vse bolje, tudi ni zelo veliko, nekaj pač. Seveda je imel zelo specifično okolje, v katerem je odraščal, ampak o njem ne razmišlja na kakšen posebno ganljiv način . Seveda je pa super, da ljudje popišejo svoje spomine, če se jim le da in če znajo, tako za zanamce, sodobnike in v nekaterih primerih zgodovinarje. O očetu je napisal biografijo Moj oče, psi...

  Danilo Kiš: Vrt, pepel * če že, cena 1/10..... Avtor (1935-1989) je bil odmeven, priznan, avantgarden in kontroverzen srbski pisec madžarsko-židovskega porekla, za mnoge spregledan kandidat za Nobelovo nagrado. Imela sem ga v lepem meglenem bralnem spominu, in čeprav so se mi prve strani lepo in zanimivo prebirale ( o zgodnjih spominih, navezanosti na mamo, strahovih in obsesijah, otroška razmišljanja o smrti in nesmrtnosti... ), mi je šlo počasi in sem se zgubljala v fantazijah in sanjah ter do konca samo še diagonalno prelistavala, nekje na četrtini pa dokončno obupala po dveh straneh sicer znamenitega abecednega naštevanja vidikov očetovega turističnega vodnika (od alkemije in antropologije po dveh straneh drugih znanosti vse do zoologije in zoografije). Se izkaže izjemno poetično in pravljično pisanje, menda celo "kubistični" stil, in v nasprotju s prvimi stranmi je vse bolj glavna tema oče, ki je kasneje umrl v Auschwitzu (ni pa to tema te knjige), on pa se ga spominja...

  Thomas Glavinic: To sem vendar jaz * če že, ocena 9/10..... Sodoben avstrijski pisatelj  (1972, Graz) samoironično pripoveduje, kako se željan uspeha ves negotov peha od enega literarnega dogodka do drugega, na katerih si lajša absurdnosti situacij s konkretnimi količinami alkohola , mimogrede pa med preganjanjem mačka občasno srečuje svojo ženo in sinčka, ob nočnih prihodih domov pa močno pijan rad pošilja kakšne nenavadne maile na najrazličnejše prejemnike. Je nevrotik, hipohonder, cinik, introvertiranec.  Ljudje ga niti ne frustrirajo tako zelo kot jih ves čas stalno opazuje in si misli svoje, tako sorodnike kot druge, in ima svojo taktiko, da se jim še kar uspešno izmika, če le ni ujet na kakšno ustavljeno smučarsko sedežnico predolgo časa. Čeprav se norčuje iz ljudi okrog sebe, je to na nek naklonjen simpatičen način. Še najbolj pa se norčuje iz sebe, to pa zelo zagrizeno. Ves čas se primerja s prijateljem Danielom Kehlmannom in rahlo zavistno a tudi z zadovoljstvo...

  Alenka Stanič: Ženska proste reje * če že, ocena 4/10..... Knjiga s 1000 napačnih vejic , povprečno narobe postavljene ali manjkajoče ene 4 na stran - ajd, če jih ne zna postavljati, lahko bi pa se tega vsaj zavedala in si zrihtala koga, ki to zna... Sicer je še isto leto izšla takoj tudi 2. izdaja, ki ima kar tretjino strani več?!, morda je ta "težavica" tam odpravljena? Sicer pa žal še zdaleč ni to edina ali največja težava s tole pisarijo. Sicer pa je za pisanje kar nadarjena, bere se precej gladko (ko se navadiš ignorirat nasilje nad vejicami), lepi in spretni stavki, nek obrtniško mladostni zafrkantski stil , nekaj duhovitosti in še kar privlačno zastavljena struktura.  Avtorica je knjigo opredelila kot družbeno angažiran roman, vprašanje varnosti in svobode, moških in žensk, narave in družbe. Poleg kratkega prologa in epiloga so tri poglavja:  Afrodita za mladost in zaljubljenosti, Atena za zrelost in uveljavljanje, Hestija za modrost in umirjanje... Vsako poglavj...

  Semezdin Mehmedinović: Me’med, rdeča ruta in snežinka * če že, ocena 10/10..... Pisatelj in pesnik, bosanski emigrant v ZDA, opisuje dogodke okrog svoje srčne kapi in ženine možganske kapi , žena je ob tem izgubila predvsem kratkoročni spomin (vsaj začasno, pripovedovanje se konča par mesecev po dogodku), zdravila po njegovi srčni kapi pa naj bi tudi imela stranski učinek na spomin. S  te perspektive emigranta, ki mu grozi še lastna pozaba, na pretanjen način razmišlja o življenju in smrti, zdravju in bolezni, moči in šibkosti. Polno trpkosti, a še več ljubezni in povezanosti med njim, ženo Sanjo in sinom Harunom (izjemno mednarodno uspešnim fotografom, režiserjem in scenaristom). Piše z nekim suhim humorjem ob opazovanju lastne nemoči.  Me'med so ga klicali v bolnišnici, in dojemanje vsega dogajanja ob svoji srčni kapi 2010 je prvo poglavje s tem naslovom. Sledi opisovanje e notedenskega potovanja jeseni 2015 s takrat 33-letnim sinom, ko se vozita po zahodu Amerike in...

Jackie Kay: Rdeča prašna cesta * če že, ocena 9/10..... Uspešna škotska pesnica in pisateljica Jackie Kay (1961) je bila posvojena takoj ob rojstvu v čudovito družino , starša sta bila predana človekoljuba, duhovita in ljubeča in širokega duha ter srca. V svoji avtobiografiji  se spominja otroštva in mladosti, predvsem pa o postopnem večletnem odkrivanju svojih korenin od Škotske do Nigerije. Iskanja bioloških prednikov se je lotila ob svoji nosečnosti in iskreno popisuje peripetije tega nezaključena procesa še nadaljnjih 20 let. Piše spretno, tekoče, zabavno, z nekim distanciranim humorjem, brez kakršnekoli pretirane sentimentalnosti niti o idiličnih spominih niti o bizarnostih svojih genskih prednikov niti o rasizmu , katerega je bila na Škotskem deležna kot temnopolta v najrazličnih subtilnih oblikah. Vsa ganljivost in modrost te avtobiografije me je dokončno ganila šele po prebrani celoti. Jackie Kay je nekaj posebnega in je imela posebno srečo z adoptivnimi starši, zato je la...

  Peter Handke: Žalost onkraj sanj * če že, ocena 8/10..... Avtor (1942) se v tem delu sooča s samomorom svoje matere pri njenih 51 in njegovih 31, le nekaj tednov po smrti. Spominja se je z veliko nostalgije in razumevanja, bila je radoživa in bistra in nesrečna, žrtev revnega okolja in vojno-povojnih razmer, žrtev okvirov spodobnosti in nesrečnega zakona in svojih nedoseženih sposobnosti in želja ter sanj. Bila je koroška Slovenka, med vojno zanosila s poročenim Nemcem in se še pred rojstvom poročila z drugim, s katerim se nista ljubila, po Petru je rodila še trikrat. S Petrom sta si bila najbolj blizu, morda tudi zaradi idealiziranja tiste medvojne ljubezni, si intimno dopisovala in skrbel je zanjo tako finančno kot psihično. Preden se je mož alkoholik po daljšem zdravljenju tuberkuloze vrnil domov, je skrbno načrtovala in izvedla samomor s tabletami, odposlala pisma in oporoke, se oblekla v menstrualno perilo in si trdno zavezala ruto pod glavo. Zelo dobro in plastično predsta...

  Borut Golob: Smreka bukev lipa križ. Domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem * če že, ocena 9/10..... Celotna knjiga je cinična zafrkancija v vsakem posameznem stavku , ki so kratki in redkobesedni, a vsak stoji na mestu, vsak zavije in zabije. Odstavki so večinoma enostavčni in enovrstični. Stil in vzdušje me je malo spominjalo na gorenjske absurdne skeče Pr Hostar, da ne rečem na Deliverance film, pač neka odročna vas, kjer je glavni alkohol, neumnost in privoščljivost. Zgodba je umeščena v en teden , vsak dan ima svoje poglavje, dogaja se počasi in hitro. Ves čas se malo pričakuje neka katastrofa, na srečo pa je brez pretiravanja in se zgodba samo izteče v ciničen konec. Še najbolj odvečno mi je bilo vključevanje duhov umrlih. Poseben stil pisanja zahteva tudi poseben stil branja, niti prehitro niti prepočasi, vsak stavek pa nudi kakšno besedno ali vsebinsko poanto . Borut Golob (1973) je diplomiran novinar, poskušal pa se je v marsičem, v o troštvu v delavskih blok...

  Deborah Levy: Vsega tega nočem vedeti * če že, ocena 10/10..... Deborah Levy (1959) je britanska pisateljica, pesnica in dramatičarka, rojena v Južni Afriki, v zgodnjem otroštvu je bil njen oče več let kot aktivist Afriškega kongresa v zaporu. Začne s spominom na večer pred očetovo aretacijo (izdelala sta snežaka iz veselja ob izjemno redkem snegu), pa kako so bili neprijazni do nje v šoli ali pri rasistični teti, in kako se je naučila skrivati resnico, govoriti čisto potiho oziroma raje sploh ne govoriti in kvečjemu pisati, opazovati in se čuditi svetu in ljudem okrog sebe, sklepati drobna zavezništva in se ne pretvarjati, da je lahko šlo za prijateljstvo ali celo ljubezen s strani zaposlenih črncev, ki so morali zapustiti svoje otroke, da so delali pri belcih, ki so jim nadeli tipična belska imena, da se niso trudili z originalnimi imeni... Ne pripoveduje o očetovih herojstvih, to za nekajletno hčerko ni nič važno. Duhovito predstavi svojo načičkano sestrično in svojo debelo ra...