Prebrano

  Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srecna, če si lahko normalna? * če že, ocena 6/10..... Jeanette Winterson (1959) se v tej svoji avtobiografiji iz 2011 naslanja tudi z daljšimi citati na polavtobiografijo  Pomaranče   iz 1985,  bolj kot v razvoj dogodkov v svojem življenju pa se spušča v filozofiranje o zgodovini industrijskega Manchestra in zelo malo na svojo konkretno binkoštno (pentacostno) cerkev, izkušnje v cerkvi, šoli itd. Filozofira o literaturi, zgodovini, vmes pa kot mimogrede umesti kakšno prelomnico iz svojega življenja . Saj je zanimivo, ampak ni pa nekega konsistentnega pripovedovanja, Pomaranče so se precej bolje brale. Pa tako zanimivo zgodbo je imela, ko jo je posvojila verska fanatičarka, ki je želela misionarko, ne pa lezbijko... Bolj zanimivo je bilo opisano obdobje, ki jih v Pomarančah ni, o iskanju biološke mame, čeprav zelo zelo na kratko o razočaranju nad njo, pa na kratko o svojih polomijadah v ljubezenskih zvezah (lahko je ljubila, ni zna...

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza * če že, ocena 1/10..... Beloruska pisateljica, rojena 1948, Nobelova nagrada 2015, piše v ruščini, njena dokumentarna literatura je kolaž čimbolj dobesednih spominov različnih ljudi z minimalnim komentarjem . V tej knjigi sprašuje po vojnih izkušnjah sovjetske ženske, ki so se borile v WWII, in poudarja, kako zgodovino vojn pišejo možakarji, vloga žensk pa je zamolčana tudi zato, ker jo ženske hočejo zamolčati in po vojni ne nosijo odlikovanj in bi rade vse predvsem samo pozabile, saj vojna ni za žensko naravo, kot pravijo stereotipno kar same. Pripovedovane vojne zgodbe niso bile niti pol tako grozne, kot sem se bala. Ali pa je bilo enostavno preveč (na desetine in desetine) oseb, da bi se s kakšno identificirala, njihove pripovedi so vse zelo kratke, včasih celo le par stavkov. Gre seveda za same take, ki so preživele, in kar vse po vrsti pripovedujejo, da četudi so jih možakarji morebiti sprva podcenjevali, potem pa so jih spoštovali...

Peter Zobec: Vsi drugi se imenujejo ljubezen * če že, ocena 8/10..... Peter Zobec (1932-2012) je bil zapisan filmu: večni pomočnik režije, scenarist, organizator, režiser množičnih prizorov, iskalec igralcev in statistov. V tej debeli knjigi presenetljivo natančno niza spomine na posamezne projekte, vključno z zapleti in razpleti in osebnimi dinamikami med udeleženci. Njegova zasebnost je bolj za zraven intenzivnim filmskih snovanjem, od katerih pogosto celo nič ni bilo , in se zdi, da je z njegovim privat življenjem tako bilo tudi dejansko. Zacne s tem, da so spomini literarna zvrst, v kateri se lahko najbolj debelo laže. Ha, ha - kljub temu pa daje vtis ogromne iskrenosti in neprikrivanja (a kot rečeno, v svojo zasebnost se ni zelo spuščal - na začetku precej natančno popisuje svoje otroške simpatije, in tudi kasneje se pri svojih 30-ih malce čudaško navdušen nad raznimi šestnajstletnicami, na začetku med vrsticami ene dvakrat napoveduje homoseksualnost, a o tem kaksneje ni eksplici...

Mira Mihelič: Ure mojih dni * če že, ocena 7/10..... Mira Mihelič  (1912-1985)  prva slovenska poklicna pisateljica, tudi predsednica društva slovenskih pisateljev in častna podpredsednica mednarodnega PEN-a,  velja za kronistko slovenske meščanske družbe pred vojno in po njej. Rojena v premožni svet, mama operetna diva se ji je odpovedala v zameno za nakit, oče pa jo je s Hrvaške poslal sorodnikom v Slovenijo. R ojena kot Kramer (stric je bil predvojni minister in lastnik Jutra), kmalu po maturi še ne dvajsetletna poročena Puc (tast je bil ljubljanski župan in ban), v drugič poročena s slikarjem Francetom Miheličem, imela je pet otrok (5+1, prvi dve hčerki sta pripadli Pucu). Pisala in prevajala je veliko, med drugim je napisala dramo Ure naših dnih, očitno ji je bil naslov všeč, najbrž sem kdaj prebrala kakšen njen prevod, spomnim se njenega mladinskega dela Pridi, moj mili Ariel. Tele Ure so precej samocentrične, pa ajd, to je pač avtobiografija, a vseeno se zdi, da o ...

Jeanette Winterson: Pomaranče niso edini sad * če že, ocena 8/10..... Jeanette Winterson (1959) je za to knjigo uporabila svojo življenjsko zgodbo. Posvojila jo je verska fanatičarka, predvidena je bila za misionarko in bila od otroštva zelo aktivna v tej pentacostalni cerkvi, zaradi homoseksualnosti so tri dni izganjali iz nje hudiča, pri 16 je bila postavljena na cesto . Roman je začela pisati pri 24 in izdala pri 26, hitro dosegla uspeh in nagrade, Pomaranče označujejo kot "polavtobiografijo", v njem uporablja tudi svoje ime, je pa 2011 napisala še nefiktivno verzijo  Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?, ki je tudi preveden v slovenščino in je imela ob tem tudi intervju v Delu . Knjiga ima pisateljičin predgovor iz 1991, osem poglavij je naslovljeno kot v bibliji (Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri, Devteronomij, Jozue, Sodniki, Ruta), sprva se mi je zdelo to precej vsebinsko konsistentno, kasneje pa mi zmanjka poznavanja. O kulturno-socioloških refencah obstaja samo...

  Witold Gombrowicz: Trans-Atlantik * če že, ocena 7/10..... Gombrowicz (1904-1969) satirično pripoveduje svojo zgodbo, ko se mlad in neuveljavljen nadobudni pisatelj 1939 zatakne v Argentini in se na daljavo sooča s svojo poljskostjo v času vojne. Posmehuje se sebi v svojem nebogljenem položaju, domovini in sonarodnjakom v kritičnem zgodovinskem obdobju, ki potencira že itak večni patetični patriotizem , v to pa je postavljena absurdna zgodba o zapletanju v gejevske scene, tako zelo nečastne sploh za Poljake, ki vodijo do dvobojev s streljanjem brez nabojev, organiziranju elitnega lova na neobstoječe zajce, častihlepne in groteskne sprenevedajoče odnose med poljsko emigracijo... Stil pisanja je baročno okoren, poudarjen z velikimi začetnicami vseh velepomembnih pojmov. Tole je Gombrowicz pisal menda praktično pod klopjo med svojim duhamornim delom kot bančni uradnik, iz njega veje cinizem in sarkazem in posmehovanje sebi in družbi, predvsem poljski. Na začetku je napisal predgovor...