Maja Haderlap in njen angel pozabe
Avstrijska Slovenka, rojena 1961, družinska zgodba zakoličena v WWII, v kateri so v Lepeni kar vse sosednje kmetije bile ali pri partizanih ali v wehrmachu ali taboriščih ali pa so ovajali ali pa so bili umorjeni požgani pregnani mučeni..., pogosto več od teh stvari. In z vsem tem so seveda prežeti povojni časi.
Piše zanimivo, kratki preprosti pripovedni stavki, celo o sebi. Stil je tudi zanimiv, veliko kratkih poglavij brez naslovov, samo poudarjena velika začetnica. Če se ne motim, ni niti enega samega direktnega govora, vsi številni pogovori in izjave so zapisani posredno. Na začetku sem bila zelo prevzeta, ko govori o svoji navezanosti na babico, ki je bila v Ravensbruecku in je bila zelo posebna. O svojih bratih in sestrih zelo zelo skopo, zdi se, da je imela brata dvojčka, ampak je to omenjeno samo enkrat, pa ko je mama bila petič noseča, oče ni želel priznati otroka. O mami zelo hladno, starša se nista imela rada ne pred ne po poroki, o očetu pa z mnogo več naklonjenosti, čeprav je bil težak alkoholik in je teroriziral celo družino in ves čas grozil s samomorom - vse to razlaga s posttravmatskih sindromom. Očeta se je zelo naučila manipulirat s kakšnimi forami, da se je vrnil domov ali pa odnehal s samomorilskimi grožnjami itd. Z očetovo smrtjo zaradi raka na pljučih se večinoma izteče tudi knjiga.
Zelo naštevajoče opisuje razne navade koroških Slovencev, od klanja prašičev, mrličev na parah, raznih vraž, druženj itd, pa njihovo pozicijo do Jugoslavije in komunistov in vse do osamosvajanja Slovenije. Sooča se tako s svojimi družinskimi kot narodnimi bremeni, a vse nekako precej tekoče, s poskusom distanciranja do vsega, celo same sebe.
Podajanje ožje geopolitične situacije me je precej odbijalo in sem zadnjih 10% začela kar malo preskakovat. Od velikega navdušenja pri pripovedovanju o zgodnjem otroštvu in navezanosti na babico zlasti po njeni smrti prevlada odnos z očetom, kar je tudi ganljivo. Morda so me preveč in prehitro odbile neosebne teme - in mi je bila knjiga večinoma zelo všeč, se mi je pa zdela zelo zelo težka knjiga in se čudim, da je bila na maturi 2019 v okviru teme Stiske družine in posameznika na zgodovinskih prelomnicah.
Komentarji
Objavite komentar