Prebrano

Marc Chagall: Moje življenje * če že. ocena 8 / 10.....  Avtobiografija samosvojega  r usko-francoskega slikarja židovskega rodu (1887-1985), svoje življenje pred dokončno izselitvijo iz Rusije je pisal v letih 1921 in 1922.  Eden največjih evropskih modernistov, sodobnik Mirója. Z nostalgijo govori o svojem rodnem beloruskem mestu Vicebsk in nekaterih sorodnikih, prvih slikarskih poskusih, šolanju v Petersburgu in Parizu, potem pa vrnitev v Rusijo, kjer je v času vojne in revolucije sodeloval v raznih šolah in gledališčih in se soočal s sovjetsko materialno in medčloveško bedo, se pa tudi poroči in dobi hčerko - nezadovoljen s sistemom predvsem zato, ker nima možnosti ustvarjati.  Za knjigo je narisal 20 originalnih podob. Bil je najstarejši od devetih otrok, precej revna (ne pa lačna) židovska družina, Židi so bili zelo omejeni pri študiju in preseljevanju.   Zelo  poetično pripovedovanje o otroštvu, o tolčenju študentske revščine in iskanju slikars...

John Maxwell Coetzee: Poletje. Prizori iz podeželjskega življenja III * če že, ocena 8 / 10..... Po Deških letih in Mladosti je tole tretja in zaenkrat zadnja iz avtobiografskega cikla, o času 1972-77, ko je bil pisatelj sredi svojih tridesetih let, po letih v Angliji in Ameriki se vrne v Južno Afriko, leta 1977 doživi svoje prve večje potrditve kot pisatelj. V tem tretjem delu je pristop popolnoma drugačen,  kot da gre za intervjuje raziskovalca z nekaterimi ljudmi po njegovi smrti .  Kar premeteno zastavljeno, ni se mu bilo potrebno razlagati, lahko pa se je igral s predstavo, kako si predstavlja, da si ga predstavljajo razni ljudje, s katerimi si je bil nekoč blizu. Lahko pa da so vsi ti "pričevalci"  popolnoma precej izmišljeni, vsekakor je marsikaj zamolčal :  poročen je bil 1963-1980 in imel dva otroka, o tem tu niti besede, predstavlja se kot popolnega samca, v Ameriki je doktoriral 1969 in 68 bil priprt zaradi zasedbe univerze, zaradi udeležb v protivojnih...

John Maxwell Coetzee: Mladost. Prizori iz podeželjskega življenja II * če že, ocena 9/10..... Prvi, otroški del tega cikla Deška leta  sem prebrala pred kratkim in mi je bil zelo všeč. Tukaj se nadaljuje s samoopazovanjem 22-letnika, ki je pobegnil od afrikanarstva v London (o aparthaidu govori s hladno in naveličano distanco, kolikor sploh) in hibernira kot asocialen računalniški programer, sicer namerava postati pesnik, je zelo samokritičen in hkrati ambiciozen, ni še obupal nad sabo in svojimi sanjami, čeprav se zdi, da je blizu popolni vdaji napram življenju (zato čudi, da nima več razumevanja za svojega zgubaškega očeta), svojo  duhovno ambicioznost pa pokaže še najbolj ob razmišljanju o razočaranjapolnih seksualnih stikih z ženskami brez strasti in na splošno kar z vsemi ljudmi okrog sebe. Ne želi biti zguba kot oče, tudi zato se alkohola ne dotika, a bi hitro lahko utonil v očetovo pretvarjanje, da ima službo in smisel, če mu ne bi brez službe grozil izgon iz Anglije. ...

  Günter Grass: Pločevinasti boben * če že, ocena 1/10..... Grass (1927-2015) je Nobelovec 1999. Tole je bilo njegovo najbolj slavno delo, označeno kot magičen realizem, 1979 je film po knjigi dobil Oscarja. Prepričan mirovnik, levičar, socialist, šele 2006 razkril ob izzidu spominov  Beim Häuten der Zwiebel , da je bil kot 17-leten ob koncu vojne 1944 rekrutiran v SS (prej je trdil, da je bil samo v podpornih enotah - to mu je ležalo na duši, sprva je bil deležen kar močnega pogroma in odvzema častnih naslovov, a po kratkem razmisleku je bil razumljen - do aprila 1946 je bil povojni zapornik). Zgodba govori o Oscarju, rojenem sredi 20. let, ki pri treh letih neha rasti, strastno bobna na pločevinaste bobne in jih uničuje enega za drugim, ima pa tudi predirljiv glas, s katerim lahko ciljno razbija razne steklene predmete. Ima zelo poenostavljene razlage za dogajanje okrog sebe, pa naj bo to prešuštovanje lastne mame ali pa fašizem . Pripoveduje v prvi osebi, včasih pa govori o...

Alja Tkačev: Igralka s svinčnikom. Izbrani dnevniki (1962─1991) * če že, ocena 9/10.....  Alja Tkačev (1934-1991), polna telentov (igralka, lutkarica, improvizatorka, prevajalka, pisateljica, pesnica, režiserka....) in odvisnosti/pretiravanj (alko, nikotin, bulimija, moški, joga, copranje - magija, ...).  Stalno niha med evforijo in obupom, samouničevanjem in samoopevanjem . Neprilagojena, originalna, jedek humor, osamljena, svobodna upornica, markantna, prepirljiva, po nepotrebnem umrla mlada zaradi globoke verske zaverovanosti.  Hlepela po moškem, se hitro zaljubljala, bila vedno znova nespametno predana v  blesave zveze in razočarana. Oče ruski Ukrajinec, mama učiteljica, mlajši brat - vsi so ji kmalu pomrli, a za življenja si niso bili bliz u.  Dnevnik, svoj edini stalni in zanesljivi sopotnik, je redno pisala od svojega 28. leta do pet dni pred smrtjo, poimenuje ga Tabuji, a piše za bralce, v dnevniških zapiskih je iskrena, občutljiva in trmasto samozavestn...

  Valovi kratkih zgodb. Nagrajene zgodbe Radia Slovenija - 25 let * če že, ocena 1/10..... Nikakor mi branje ni steklo in sem res hitro obupala, da bi prebrala knjigo kot celoto. Pa se mi prvih nekaj zgodb sploh ni zdelo slabih , a že tretja Marijina ljubezen Metoda Pevca mi je na hitro napolnila kufr s svojo slovensko filigransko  poetičnostjo, in potem se nisem več pobrala. Morda je problemček tudi v tem, da so bile večinoma res zelo zelo kratke in ni bilo prave možnosti za razvoj zgodbe (zdi se, da so bile standardne omejitve dolžine 120 vrstic, a ne za vse). Od tistih, ki sem jih prebrala, mi je bila najbolj všeč Tatica Toma Kočarja o materi, ki je s sadja pobirala nalepke za svojega bolnega sina - v skopem pripovedovanju varnostnika, ki je v omejenih vrsticah vseeno uspel nadrobiti še veliko enih malenkosti kot pri površnem klepetu med kolegi, v katerem se pove vse in nič. Valovi kratkih zgodb. Nagrajene zgodbe Radia Slovenija - 25 let; založba LUD Literatura; ISBN ...

John Maxwell Coetzee: Deška leta. Prizori iz podeželjskega življenja * če že, ocena 9 /10..... Južnoafriški pisatelj John Maxwell Coetzee (1940), Nobelovec 2003, o svojem otroštvu piše v sedanjiku in v tretji osebi, "ta fant" je sproti samoopazovan in razložen z lastne iskrene perspektive, samozaveden in navzven se skuša sprenevedati . Išče identitito in prostor pod soncem, se zaveda lastne in družinske "nenormalnosti" , ko ne spada na kmetijo, kjer je rad, ne mara očeta, pripada in se upira materinem vplivu, ne hodi bos niti v cerkev, ima afrikanerski priimek, govori pa samo angleško... Globoko je zavračal očeta, ki pa se šele na koncu razgali za zgubljenega in šibkega alkoholika. Ni lahkotno branje, a zelo pritegne in je ganljivo in na trenutke celo smešno tudi v težki zadevah (npr nasilje med otroki). Coetzee je veljal za izredno zadržanega pisatelja, tako v pisanju kot v privatnem življenju (na mnogih večerjah naj pogosto ne bi izustili niti stavka...), kar se ...

  Fredrik Backman: Mož z imenom Ove * če že, ocena 7/10..... Avtor je bil zelo popularen bloger, zato ni veliko presenečenje, da je bil tale njegov prvenec takojšnja izjemna uspešnica. Ove je en postaran okornež (čeprav glede na opise presenetljivo samo! 59), ravno ovdovel, ravno upokojen, s precej skromnim težkim otroštvom in mladostjo, ki pa se je poročil z eno sončno žensko, s katero sta prebrodila tudi marsikaj. Ove prisega na saab avtomobile, deluje trd in zakrknjen in skopuški, v sebi pa je izredno mehkega in dobrega srca - samo da to zelo skriva. Napisano je s suhim humorjem v tretji osebi, a popolnoma z njegovega vidika ( Človeku je težko priznati, da nima prav. Še zlasti, če nima prav že zelo dolgo. ) in v kratkostavčnem posmehljivem stilu .  Bere se zelo gladko in hitro, čeprav rahlo preveč predvidljivo in sem se tega v drugi polovici že preceeeej naveličala, a vseeno kdaj pa kdaj prhnila v smeh in tudi na obrtniški ciljano ganljiv konec sem trznila. Skratka, zelo ...