Prebrano

Elias Canetti: Rešeni jezik. Zgodba neke mladosti * če že, ocena 9/10..... Skrbno zapisani spomini zelo občutljivega, inteligentnega in pronicljivega otroka s pestro družinsko zgodbo  s selitvami vsepovsod po Evropi, s posebno kompleksno sofisticirano zahtevno kruto ljubečo mamo in zgodaj umrlem očetu, ki ga je malo pred tem preklel avtoritativni ded.  Elias Canetti (1905-1994), nobelovec 1981, je napisal avtobiografijo v treh delih, tole pokriva njegovo odraščanje do 1921, naslednjih deset let pa Plamenica , ki sem jo prebrala pred kratkim.    Sicer res zelo slikovita scena nenavadnega otroštva zelo kompleksnih in globokih posameznikov . Rojen Španjolom (iz Španije v srednjem veku pregnanim Židom v Turčijo) v Bolgariji v premožni trgovski družini, idealističnimi in  nad kulturo navdušenim staršem, sprti z dedom pri njegovih šestih letih odidejo v Anglijo, Elias obožuje očeta in njune globoke pogovore zlasti o literaturi, a oče hitro nenadoma umre, kot najstarej...

Janko Kos: Ideologi in oporečniki * če že, ocena 6/10..... Isto leto kot je Janko Kos (1931) izdal mladostne spominske omembe raznoraznih ljudi , je izšel tudi tale njegov povzetek svoje karierne poti, izpade kot zakoličevanje in tudi obramba svojega dela in stališč. Predstavi razne okoliščine, sopotnike in aktivnosti vsekakor ene zanimive t.i. zanesenjaške "kritične generacije" v negotovih povojnih informbirojevskih in kasnejših komunističnih časih .  Pač ena zaželena zapuščina z zaželenimi pojasnili in interpretacijami, nobena prava avtobiografija razen morde karierna, gre bolj za dokumentiranje lastnih interpretacij sebe in svojega delovanja. Meni mnogo bolj zanimiva kot prva knjiga Umetniki in meščani  - je pa v obojem skupaj vendarle napisal vse, kar je ž elel dokumentirati s korektnostjo literarnega zgodovinarja .  Napisano je mnogo bolj angažirano in temeljito kot prejšnja knjiga, kjer je bilo samo nametavanje omemb, pametno, da sta bili to dve ločeni in istočasni...

starša na naslovnici   Janko Kos: Umetniki in meščani * če že, ocena 1/10..... Janko Kos (1931) v tej knjigi umesti svojo družino kot liberalno umetniško po očetu kiparju Tinetu Kosu in krščansko malomeščansko mamo z neznanim očetom in zgodaj umrlo mamo. To dvopolnost svojega porekla ponovi ene dvajsetkrat, brez da bi se spuščal v globlje pomene in posledice. Nadrobi cel kup omemb srečevanja raznih ljudi, vse zelo suhoparno na faktični ravni, od očetovih prijateljev do svojih sošolcev, profesorjev, sosedov, sorodnikov. Dlakocepi, kdo je bil prijatelj in kakšna stopnja prijateljstva ali znanstva je bil posamezen odnos. Večina knjige je uokvirjena do njegovega začetka študija 1950, a ne čisto dosledno. Kljub dobrim namenom sem sredi knjige obupala, da se bo stil pisanja kaj spremenil, in sem samo diagonalno prelistala do konca - zadnje čase nimam sreče z izbiro knjig, pa tudi neka potrpežljivost me je zapustila in hitreje odneham z branjem. Kot cenjeni in vplivni literarni teoretik,...

  Witold Gombrowicz: Dnevnik * če že, ocena 1/10..... Gombrowicz (1904-1969) je bil poljski pisatelj, rojen v premožni družini, 1939 je obtičal v Argentini, v Evropo se je vrnil 1960, bil prepovedan na Poljskem, večje uspehe in priznanja pa doživel šele v zadnjih letih življenja (1966 predlagan za Nobelovo nagrado).  Za poljski izseljenski časopis je  od 1953  pisal eseje v obliki dnevnika, v katerem se predvsem podrobno ukvarja s kakšnimi poljskimi literati. Tekst je  zagoneten, m enda tudi pogosto fiktiven in poglavja po dnevih večinoma popolnoma naključno nametana (včasih naj bi to prepustil kar uredniku). Tale slovenski prevod je samo tretjina celote - imam občutek, da je izbor neposrečen in ni bila pravilna odločitev, da se posamezen zapis nekega dne vključi v celoti ali pa sploh ne.  Zelo zanimivo razmišlja, npr o  Poljski, ki ima problem malih narodov s potrebo dokazovati, da so veliki ravno zato, ker so majhni... Je zvišen nad napadi s Poljske:...

Jozéf Morton: Hudobčeva dota * če že, ocena 1/10..... Joséf Morton (1911-1996) je napisal eno sveto preproščino o zaostalosti v neki poljski vasi , zgodba in osebe niso niti enodimenzionalne, mladenič se zaradi revščine poda v svet in pride nazaj, ravno ko mama umira, se pa znajde, ker se je naučil vse sorte obrti, so pa ljudje seveda nevoščljivi in polni klerikalnih predsodkov in vraževerja, itd itd itd, na koncu se zaradi hudobije znajde v ječi in se vse sicer še ne konča dobro, se pa nakaže, da je to možno. Še ena knjiga, ki sem jo čisto predolgo žvečila in nato končno samo diagonalno prelistala. Knjigo sem našla med odpisanimi in se mi je zdela obetavna, če jo je prevedel Anton Slodnjak, a se lahko samo čudim, kakšen pofl je bil prisiljen prevajati po vojni . Jezik se mi je zdel zanimiv (npr tejater), dobra pa se mi je zdela tudi spremna beseda, v kateri Slodnjak zelo obzirno kaj napiše in takoj pristavi, da ne ve, ali se bo bralec s tem strinjal. Zadnje čase imam kar smolo z izbor...