Čudo

R. J. Palacio: Čudo

* če že, ocena 5/10.....

- knjigo sem opazila pri Lari, ki jo je zelo pohvalila, češ da je bila to prva knjiga, ki jo je res z navdušenjem prebrala... ali pa pač nekaj v tem smislu... seveda sem bila zelo radovedna in sem si jo takoj izposodila od nje :-) Res pa je potem še mesece in mesece nisem odprla. Knjiga ima tudi en tak zavihek za označevanje strani, ki bolj na začetku ali proti koncu knjige celo malo moti, vmes je pa to kar fajn in že na videz malo drugače.

- kaj naj rečem, pač uspešnica v dobrem in slabem pomenu besede. Prevod najbrž ok, tole kul amerikanščino najbrž ni samo lahko prevajat, in tekst je pač malo siromašen, ker je najbolj važno, da je kulski. In da je na vsaki strani vsaj enkrat, če ne dvakrat, uporabljena beseda "car, carsko" in to od otrok in celo starejših, zato pa ob inflaciji carskosti mnogo bolj skoparno s superlativom "džazno", ki pa je v celi knjigi uporabljen samo ene desetkrat

- takole predstavljajo vsebino:"August Pullman se je rodil s hudo deformacijo obraza. Do desetega leta ni hodil v šolo, ampak je imel zaradi številnih zahtevnih operacij in dolgotrajnih okrevanj pouk doma. Z vstopom v peti razred osnovne šole je zdaj njegova edina želja, da bi ga sošolci imeli za navadnega. Toda novi sošolci ne morejo prezreti njegovega nenavadnega obraza."

- knjiga je napisana zelo skrbno shematično, 8 poglavij, vsako napisano v prvi osebi, različni pripovedovalci. Zelo kratka podpoglavja, večinoma 1-3 strani, velike črke. In cel kup enih poduhovljenih motov in citatov, na začetku poglavij in kot mesečne maksime profesorja angleščine in med govorom vodje šole, itd itd. In kar mojstrsko zastavljena zgodba z okvirjem in posameznimi zapleti, vse precej dobro premišljeno brez nelogičnosti. Osebe so precej enodimenzionalne, konec je seveda srečen in se to ve že od prve strani. In se dogaja hitro in na koncu glavni akter in celo njegova sestra vsak posebej dobita svoje stoječe ovacije pred širnim občinstvom - in to naj bi si zaslužil vsak vsaj enkrat v življenju, pravi tale knjiga. 
- Namen je poučnost, vzgajanje, razmišljanje, brenkanje na čustva empatije, privlačno berilo tudi za take otroke, ki ne berejo veliko. Namen je uspešnica. In vsi ti nameni so nadvse uspešno doseženi.

- knjige ni za odsvetovat, to ne, bi pa vseeno rekla, da je napisana res bolj za devetletnike ali pa, ajd, za še kakšno leto ali dve ali tri starejše, ampak čimprej naj vendarle tudi otroci berejo kaj bolj kvalitetnega in manj instantnega in ne tako zelo na prvo žogo.

- predvsem se mi zdi, da ne bi bilo treba imeti tega glavnega lika tako izrazito izrazito ekstremno vizuelno deformiranega, ko pa je še kako res, da ni enostavno biti otrok in da je otroška družba kar kruta in hitro izobči in se zmrduje nad posamezniki za že mnogo manjše stvari, ali pa celo brez vsakega razloga - en tak medicinski ekstremni čudež pa potem zbanalizira občutke odrinjenosti zaradi manjših razlogov. In če bi bil ta literarni primer malo manj ekstremen, bi bila potem cela zgodba morda manj osladno poduhovljena.

- knjiga je izrazito projektno zastavljena, s preverjenimi recepti všečnosti in čustvenosti, me je pa pozitivno presenetil element zamolčevanja med ljubečimi in povezanimi družinskimi člani, iz čiste ljubezni in obzirnosti - to se mi je zdel eden boljših originalnih dodatkov v sicer precej klišejski in predvidljivi zgodbi

- od vseh res številnih citatov so mi med boljšimi naslednji: 

Vedno poskušajmo biti kanček prijaznejši, kot je nujno.
Veličina se ne skriva v moči, ampak v pravilni uporabi moči.
Ni dovolj, da si prijateljski - moraš biti prijatelj.
Ne bodi prijatelj z bebci.
Ne trudi se preveč, da bi bil carski. To se opazi in ni carsko.
Če se ti uspe prebiti skozi osnovno šolo, ne da bi koga prizadel, je to res džazno.

 

R. J. Palacio: Čudo; Naslov izvirnika: Wonder, 2012, Prevod:  Boštjan Gorenc - Pižama; Zalozba: Ocean, 2015; ISBN: 978-961-93836-1-2; 320 strani.