Prebrano

  Doris Lessing: Pod kožo * če že, ocena 6/10..... Prvi del avtobiografije nobelovke 2007 Doris Lessing (1919-2013) pokriva predvsem njeno življenje do 1949, ko se je izselila iz Afrike v Anglijo, pri svojih tridesetih že dvakrat ločena in mati treh otrok. Rojena v Perziji, starši so šli zaman iskat blaginjo kmetovanja v Južno Rodezijo, ko je bila še majhen otrok. Upornica, razgledana, sproščena, pogumna, radoživa, močna, iznajdljiva, gajstna. Izčrpen način pripovedovanja, je pa presenetljivo polna zamer do mnogih ljudi, sploh do mame in raznih vzgojiteljic, pa kako so ji vsi po vrsti smrdeli - sploh stari, srhljivo hladno do staršev, svoja prva dva otroka je tudi kar na hitro zapustila... Sredi svojih dvajsetih let zelo aktivna komunistka in borka za pravice črncev , zelo rada in večkrat poudarja, da je tako pošteno plačevala svoje služabnike, da so se sosedi pritoževali. Kasneje je slovela tudi kot feministka, a tega slovesa se je branila. Družila in poročala in ljubimkala je z m...

  Viktor Jerofejev: Dobri Stalin. Roman * če že, 8/10..... Rojen 1947, oče je bil  Molotova desna roka in kasneje  visok ruski diplomat. Gre za zanimiv koktail spominov iz otroštva, opis svoje poti do pisatelja in disidenta, pa pogled na razumevanje ruskega naroda in fenomen ljubljenega Stalina .  Od samega začetka je napovedovan očetomor na simbolnem nivoju, saj je bila očetova diplomatska kariera zaradi problematične sinove literarne aktivnosti uničena . A diplomatsko umorjen oče ga je podprl (eno truplo v naši družini sem jaz, če boš napisal opravičilo, boš drugo ti...). Avtor je bil visoko priviligiran in nezaplankan, v spominih je precej cinizma in posmehovanja, dokaj brezobzirno se roga tudi sebi in sploh staršem, vsakemu po svoje, kot elitnima podpornikoma in samoumevnima priviligiranca grozljivi pošastni ruski državi, med in po Stalinu. Nekaj zanimivih osebnih anekdot (kako je Picassu kot otrok odgovoril, da bo postal nihče...).  Knjiga pa je polna tudi ...

  Amin Maalouf: Izvori * če že, ocena 9/10..... Tole je biografija pisateljeve libanonske oziroma otomanske rodbine, zmes zgodovine in spominov posameznikov in raziskovanje družinskih legend . Gre za izjemno zanimivo družino, v kateri so bile celo ženske prednice sredi 19. stoletja šolane, mrgoli izjemnih posameznikov in njihovih presenetljivih zgodb, zelo trmasti in ambiciozni in šolani in svetovljani in učitelji in pesniki in podjetniki in politiki in govorniki... Tesna prepletenost družinskih dogodkov z otomansko zgodovino, stalnim iskanjem vzgleda in sreče po svetu... Ta izjemna družina pa je vendarle prekleta tudi s hladnostjo, molčečnostjo, formalnostjo, tekmovalnostjo, pretiranim ponosom in ambicijami, porazi in prepiri in zamerami, prekinitvami odnosov za desetletja ali pa celo za zmeraj, kljub temu pa z občutkom izjemne pripadnosti in povezanosti. Pa polno nenavadnih smrti ob nenavadnih časih, pa tudi pretresljivih tragedij, npr z gladovno stavko očetovega bratranca, ki ga...

Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva * če že, ocena 10/10..... Kazuo Ishiguro (1954) se je pri petih z družino preselil z Japonske v Anglijo, 2017 je dobil Nobelovo nagrado. Roman je prejel bookerjevo nagrado, 1993 so po njem posneli slovit film z Anthony Hopkins in Emmo Thompson , za prevod romana v slovenščino pa je Fišer dobil Sovretovo nagrado in me vse to ne preseneča. Govori o ostarelem butlerju, ki je pred WWII služil simpatizerju fašistov, in se popolnoma odpovedal življenju v imenu predanosti praznim in napačnim idealom poslanstva odličnosti opravljanja poklica na račun sebe in odnosov z ljudmi , očeta in potencialne ljubezni.  Na isti dan mu umira oče v podstrešni kamrici, odvija se konferenca nemških simpatizerjev in nasprotnikov Versajskega sporazuma, on pa ne pozabi popolnoma na nalogo, naj enega nezrelega plemiškega mladeniča poouči o seksu pred poroko, in skrbi za žulje francoskega politika, itd itd itd.  Po vojni posestvo prevzame nek Američan in ga skoraj prisili, da...

Jože Ciuha: Kronika sedmih pozab * če že, ocena 6/10..... Uveljavljen slikar (1924-2015) doma in v tujini (živel v Parizu, Ljubljani in na Šipanu, prejel naziv francoskega viteza), 500 samostojnih in 300 skupinskih razstav, znal se je ceniti (za medijsko pozornost je nekoč protestno postavil ceno neki svoji sliki 300k DEM).  Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v Mjanmaru se je okrog 1960 dve leti predajal budistični filozofiji. Napisal je tri potopisne knjige: Potovanje v deseto deželo (1966), Okameneli smehljaj (1963) in Pogovori s tišino (1967), ter dve knjigi spominov Kronika sedmih pozab (2005) in Dolga pot (2016). Je zelo spreten z besedami, a se preveč prizadeva biti poetičen in pravljičen , navdušen je nad vsako svojo mislijo in asociacijo in spominom... najbrž je to čist fajn za študij in razumevanje njegovih slikarskih stvaritev, kot branje pa je še najbolj zanimivo iz psihološkega vidika nekoga tako samozavestnega, ustvarjalnega in uspešne...