Prebrano

  Tereza Boučková: Leto petelina * če že, ocena 9/10..... O neskončnih problemih s posvojenima delikventnima romskima fantoma, brez vsake empatije do njiju in njima podobnim, ker je izčrpana, uničena, prazna - a vendarle ne popolnoma: kljub temu je zelo aktivna, prizadeva si za svoje ustvarjalne ambicije, redno hodi na koncerte in prireditve, poje v židovskem pevskem zboru, se intenzivno druži, vrtnari, kolesari.   Mož zasvojen kolesar.  Vmes se tudi zaljubi, njena zapuščena mama se ob tem razjoka, ker se ona pa ne bo nikoli več. Oče je bil eminentna pisateljska in politična figura, o njem pa precej cinično, ko sploh - njegova tretja žena ni dovoljevala kontaktov.  Ravno nekako sluti prihod menopavze. Malo prevečkrat opisuje tudi svoje sanje, čeprav na kratko. Precej enih dobesednih citatov, malo preveč. Zapleti s posvojenima Romoma so zatečen in dan okvir, v katerem se zrcali njena osebnost, vsekakor pa se neskončnih težav v svoji pisateljski karieri loteva mn...

  Evald Flisar: To nisem jaz. Legoroman * če že, ocena 1/10..... Njegov sinek je zgradil grad iz kock, skozi luknje naj bi ga opazoval po drobcih - od tu navdih iz take zožane perspektive iz različnih smeri natresti svoje spomine - gre pa bolj za deklaracijo kot dejansko hologramsko izvedbo. Začne v otroštvu, sestra deset let starejša, brat pa dvajset in mu je izbral nenavadno germansko ime, kmalu po rojstvu ga je skorajda ugrabil ruski vojak, ki naj bi bil zato ustreljen na mestu - ampak to ni čist zihr, to mu je enkrat mrde rekel en sosed, s starši ali sestro ali bratom o tem nikoli ni govoril. Oče je bil izučen krojač, za hobi je gradil raznorazne hiše brez statika, gradbenika ali arhitekta. Kot najstniku mu je ciganka prerokovala burno življenje, da pa bo moral na mir in srečo čakati zelo dolgo. Poročen trikrat, v prvem zakonu pri dobrih dvajsetih je postal oče in sina popolnoma zanemaril že pred ločitvijo. Precej o svojih raznoraznih ženskah (ob opisovanju svojih razmerij je o...

David Albahari: Vaba * če že, ocena 9/10..... Judovsko-srbski pesnik in pisatelj rojen 1948, od leta 1994 živi v Kanadi, dve leti kasneje je napisal tole delno avtobiografijo star 48 let, prejel med drugim nagrado Balcanica 1998.  Posluša posnete pogovore z mamo, po očetovi smrti mu je bilo žal, da ga ni več spraševal. Z mamo pa se je težko pogovarjal, polna je floskul ljudskih modrosti, samo z njimi in neko trmasto vdanostjo je lahko preživela. Poročena je bila dvakrat, prvi mož je umrl v pogromu Židov, otroka pa po vojni v železniški nesreči, ponovno se je poročila z vdovcem, ki je izgubil družino v vojni. O sestri matematičarki praktično nič, o očetu ginekologu tudi zelo malo. Pravzaprav še o mami zelo malo. Še o sebi zelo malo. Razmišlja o posnetih maminih stavkih na škripajočem magnetofonu, tudi on že popolnoma vdan in brez utvar, pogovarja se (včasih tudi samo v mislih) z Donaldom, ki je najbrž fiktiven pragmatičen kanadski pisatelj , ki ga je spoznal, ko je kmalu po emigraci...

Gabriel Garcia Márquez: Živim, da pripovedujem * če že, ocena 1/10..... Kolumbijski pisatelj magičnega realizma (1927-2014),  Nobelovec 1982, daleč najbolj  slavni deli Sto let samote in Ljubezen v času kolere. Ta avtobiografija zajema čas še pred poroko in večjimi pisateljskimi uspehi. Da bo zvezdnik že v času svojega življenja, se pa že sluti. Prvih deset let je preživel pri maminih starših (ki so se močno upirali poroki hčerke z babjakom), ded ga je naučil, da imajo trupla izjemno težo (ker je dejansko nekoga ubil v dvoboju), babica pa, da so paranormalni pojavi popolnoma naravni. Po dedu je bil kritičen liberalec in tako po njem kot po očetu tudi on z nezakonskimi otroki - ravno te dni so mediji objavili, da je imel nezakonsko hčerko rojeno 1990, kar pa je bila stroga skrivnost iz spoštovanja do njegove žene - krneki. Tole se je na začetku bralo zelo obetavno, o otroštvu in starih starših, vse precej barvito in idilično in ekzotično. Potem pa kar kmalu prešalta v golo doku...