Prebrano

Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo * če že, ocena 7/10..... Mislila sem na to knjigo, odkar sem prebrala Vlogo moje družine v svetovni revoluciji  z Jovanovićevim prevodom, ki bi lahko nakazoval, kaksna literatura mu je všeč in morda v to smer piše tudi sam... Potem pa je Jovanović umrl 1.1.2021 in sem se je lotila takoj. Rodil se je 1939, bil odmeven in uspešen dramski režiser, dramatik, vedno se mi je zdel zanimiv in sem rada prebrala tudi kakšne njegove eseje, ki so bili preprosti in zanimivi, deloval pa je zadržan. Po tej knjigi lahko rečem, da je res zelo zanimiv, zadržan glede sebe pri "avtobiografiji" čisto preveč, glede drugih pa morda premalo. Ni pa bil napihnjen ali domišljav, mimogrede bi lahko bil bolj. Jovanović piše ok, preprosto in nesprenevedavo, ampak tudi precej na hitro opravi s kakšnimi pomembnimi zadevami, npr ok Rac je delal na novi hiši v Bohinjski Beli in potem mu je zvečer vrnil ženo, in to je to glede tega - da vedeti, da se zaved...

Halldór Laxness: Islandski zvon * če že, ocena 10/10..... Prvih petnajst strani Jože Udovič precej podrobno predstavi Laxnessa in umesti Islandski zvon v njegov pisateljski opus zlasti do 1954, ko je bila ta študija napisana ob prvem objavljenem prevodu. Tekst je kasneje rahlo posodobil ob naslednjih izdajah in p ravi, da je bila Salka Valka glavna utemeljitev Nobelove nagrade 1955 - kar mi je zanimivo, saj sem do sedaj večkrat zasledila navajanje  Independent people  kot temelj te nagrade. Udovič zelo izpostavlja tudi Laxnessova potovanja po svetu, ko je preživljal po več let v Italiji, Nemčiji, Ameriki, na Danskem, v Luksemburgu, itd. Roman Pod sveto goro naj bi bil avtobiografski o zgodnji mladosti in oblikovanju mladega človeka, Veliki kašmirski tkalec pa pod močnim vplivom Strindbergovih avtobiografskih spisov. Islandski zvon je "precej" zgodovinski roman s konca 17. in začetka 18. stoletja, to je čas gospodarskega in kulturnega propadanja , ko so Islandiji vladali in j...

  Senko Karuza: Vodnik po otoku * če že, ocena 8/10..... Knjigo sem enkrat aprila pobrala v knjigobežniški hišici in mi je bila takoj zelo všeč, se mi je pa zdela bolj lahkotno branje po kapljicah in zato sem jo kar nekaj odlagala. Poglavja so kratka, včasih bolj slike, včasih tematika, včasih razmislek, včasih pripoved, morda celo samo en specifičen štos - gre pa za življenje na otoku, o posebnih ljudeh s posebnimi pogledi in filozofijo, duhovito, specifično, napisano z naklonjenostjo in ljubeznijo do otoka in otočanov, med obujanjem spominov na otroštvo ali mladost ali boljše ali slavne čase, z nostalgijo in trmo. Kot da gre za generični hrvaški otok, večinoma se uporablja prva oseba množine, ki mi ne deluje toliko kot "mi vsi otočani", kot bolj za naivno prepričanje posameznika, da gre za elementarno razmišljanje in nekaj, kar bi čutil vsak, ki bi imel izkušnje otočana - z jasno večvrednostjo, da pa vsak  pač ne more biti otočan.  Zgodbice so kratke, največkrat po dve ...