Prebrano

Kajetan Gantar: Utrinki ugaslih sanj * če že, ocena 5/10..... Kajatan Gantar , klasični filolog, akademik, naslednik znamenitega Antona Sovreta, prevajalec klasičnih del, se je rodil 1930. Ob svoji 70. letnici je dobil od družine vrteč usnjen stol in prošnjo, naj napiše knjigo o svojem življenju. In to je tudi naredil: zelo faktično pripovedovanje , ki se začne o tem, kaj ve o družinah svojih staršev, potem pa o svoji primarni družini in sebi do poroke, kolikor le mogoče natančne navedbe imen raznoraznih oseb, ki se jih spomni, če so bile zanj pomembne ali pa če se mu zdi, da so pomembne javnosti.   V knjigi je kar nekaj prepisov njegovih ali ženinih pesmi.  Pravi, da svojih lepih šolskih ocen ne bo izpostavljal, a jih zelo dosledno navaja po predmetih praktično z vseh ravni šolanja. Čisto korekten način pisanja in pripovedovanja o zanimivem življenju v zanimivih časih, a brez kakšnih literarnih presežkov ali globokih razmišljanj. Čeprav bi človek pričakoval pravzaprav ve...

  Drugi v bližini : Antologija avtorjev Jugovzhodne Evrope * če že, ocena 6/10..... naletela sem na tole zaradi Hemona in se mi je zdelo obetavno. Sem pa ravno Hemonov in Jergovićev del pred kratkim že prebrala drugje, čeprav deloma prirejen in z drugim prevajalcem... to, da ni nikjer navedeno, od kje so zgodbe, so prirejene ali napisane prav za tole knjigo in kdaj so bile napisane, se mi zdi kar pomanjkljivo. V Hemonovih zgodbah je bilo npr to zelo korektno narejeno v kazalu. So pa zato tukaj v kazalu zelo izpostavljeni prevajalci, najbrz kot prizadevanje poudarjanja internacionalnosti. In bolj kot naslovi prispevkov so poudarjena imena avtorjev, tako v kazalu kot na začetku vsakega posameznega prispevka. o korektnosti tele knjige je sploh veliko za pokomentirati. Richard Swartz je švedski novinar in pisatelj, napisal je eno kratko pojasnilo o izboru, suma sumarum je povabil tiste Balkance, ki jih osebno pozna, ta kriterij kar prostodušno prizna. Zamolči pa, da je z enim od povab...

Jože Javoršek: Gefährliche Erinnerung * če že, ocena 9/10..... jasne paralele z Javorškovimi  Nevarnimi razmerji - pravzaprav gre samo za različico za tujce in z dodatnimi desetimi leti podlage - tudi tole je pripovedovanje v obliki pisma, a eni sami osebi, kot eno samo celovito dolgo izpovedno in poetično in premišljeno pismo, eni nedoločni ljubi prijateljici v tujino, kot črta pod življenje, piše kot poraženec , a po svoji oceni brez sovraštva mnogo več podrobnosti na osebni ravni, vsaj v tem nemškem prevodu francoskega originala je malo hoferski (piše eni ženski, ki ji vmes z besedami poljublja roke itd), malo klišejski, malo farški, rad bi bil všečen in naiven in dobrosrčen in svetovljanski.  Nekoliko m anj se spušča v slovenske znane osebe, nekoliko bolj v pariške, a vse na mnogo bolj berljivi ravni... gre za deset let starejši izdelek od Nevarnih razmerij, imel je čas na novo razmisliti o tem, kaj in kako bi želel povedati svojo zgodbo, ki pa ga očitno zelo zelo pesti.....