Prebrano

Tone Partljič : Pesnica   * če že, ocena 5/10..... - knjige sem se zelo veselila in od nje veliko pričakovala, neka družinska in krajevna avtobiografija izpod peresa Partljiča, ki se mi zdi zanimiv, iskriv, barvit in velik lokalpatriot... potem pa sem sploh na začetku (kasneje pa sem se najbrž samo navadila) z naraščajočim začudenjem brala precej popreproščene stavke in misli in stvari , ki so se mu zdele pomembne za zapisat... ne gre za prisrčno preprostost o iskrenih preprostih ljudeh, ampak ali za podcenjevanje bralcev ali pa za podcenjevanje vseh teh likov v knjigi...res težko razumem, da je lahko Partljič v intervjujih in npr dnevniku v Airbeletrini  tako izrazito bolj niansiran in kompleksen, udaren v mislih in besedah in opažanjih. Tukaj pa nivo besed, misli in pripovedovanja za preprosto "ljudsko rajo" in to žal skoraj izključno v slabem pomenu besede - po mojem mnenju so kar VSI ljudje precej bolj sofisticirani in kompleksni in razmišljujoči in občutljivi in...

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba * če že, ocena 4/10..... - knjigo mi je posodila Nada, ki je bila nad njo navdušena - sva pa že naprej vedeli, da imava zelo zelo različen bralski okus... No, kolikor vidim na spletu, se veliko enih promotorjev branja in knjig tudi navdušuje nad tem romanom, ob čemer se lahko samo sprašujem, koliko ima pri tem (pol)profesionalna vloga, za katero so plačani ali pa kako drugače neposredno ali posredno kompenzirani... In ja, roman je bil nagrajen s Pulitzerjevo nagrado in ima skrben bogat jezik ( lok je drvel po violinskih strunah in rojeval kristalno čist zvok... in podobno besedno lepotičenje) in z zgodovinsko zastavljenim okvirom in preverjeno obliko všečnosti: otroci, naivnost, izjemnost, poštenost, modrost - ni, da ni! - kakorkoli, tole pač ni moj tip literature: gre za skrbno obrtniško zastavljeno in napisano zgodbo, ki me je po strukturi kratkih podpoglavij malo spominjala na  Čudo in malo na Samotnost praštevil, le da je tukaj ...

Miljenko Jergović: Rodbina * če že, ocena 9/10..... - označujejo ga kot epski roman z elementi avtobiografije, a bolj kot za lastno gre za avtobiografijo družinskega debla  od veje, ki izhaja od Karla Stublerja, avtorjevega pradeda po ženski veji, rojenega  cca 1875, železnicarja, romunskega banatskega Švaba, rojenega v Avstroogrski, umrlega kot bosanski Jugoslovan, ob smrti so ga označili kot Hrvata. V bistvu pa tipična družina bosanskih "kovčkarjev", prišlekov, ki se nimajo kam vrniti . Ob zgodbi o njegovih potomcih zgodba o zgodovini Balkana, obe zgodbi pa kar nekako bolj mimogredni. - "opus magnum Miljenka Jergovića, ki ga imenujejo za Iva Andrića našega časa"... rojen je bil 1966, praded je umrl 15 let pred tem, kritičen in delno distanciran tako do oblasti kot obeh zgodovin, družinske in regijske, posebej do hrvaške po razpadu Jugoslavije, kamor je pobegnil pred vojno v Sarajevu - morda tukaj pač še ni možna distanca - vsekakor pa to kljubovanje hrva...