Iskanje časa v Swannovem svetu
Prvi del cikla Iskanje izgubljenega časa. Swann je sosed v Combrayu, kamor je pripovedovalec s starši prihajal spomladi k sorodnikom na deželo. Knjiga ima tri dele: "Combray" je kraj najnežnejših otroških spominov, drugi "Neka Swannova ljubezen" govori o zaljubljenosti premožnega poznavalca umetnosti in zgodovine v neko plehko salonarico, zadnji "Imena krajev: Ime" pa o otroški zagledanosti v Swannovo hči.
Prvi del govori o najzgodnjejših spominih, obujenih z malenkostmi kot npr. slavni okus magdalenice namočene v čaj - nenaden "neprostovoljni" spomin je tipično Proustovski. Prvi stavek pravi, da je "dolgo moral zgodaj hoditi spat", blazno nerad in hrepeneč po ljubečem vsakodnevnim poslavljanju od mame. Poleg tega obuja spomine na sprehode, na cveteči glog, na babico, ki ji je šlo na živce preveč formalno vrtnarjenje, na invalidno staro teto, ki se iz postelje zlepa ni več premaknila, in na njene odnose s služkinjo in redkimi obiski, ki so ji prinašali novice. Cel kup zanimivih likov in zakompliciranih odnosov med njimi, ki jih kot otrok zaznava in sprejema, čeprav ne razume, vsem tem posebnežem se v nostalgiji iz otroštva istočasno posmehuje in jih obožuje. Ta del mi je bil najboljši, infantilen in sofisticiran hkrati.
Drugi del govori o Swannovi obsedenosti z Odette. Swann je sosed pripovedovalčevih starih staršev, ta del je njegova popolnoma samostojna ljubezenska zgodba. Swanna predstavlja kot velikega razgledanca in globokoumneža, za njegovo zatrapanost ima ogrooomno razumevanja in jo predstavlja izredno tenkočutno kot neke vrste prekletstvo ali bolezen, ki se izteče kot pri postopnem zbijanje iz dolge nočne more - čeprav se ta del vleče na 180 straneh, pa gre samo za dobrega pol leta. Odette je pa nič drugega kot ena velika kokoš, niti pametna niti lepa ne, pravzaprav samo in izključno puhla in koristoljubna in ji ne pripisuje prav nobene kvalitete. Višek njene obupnosti so domnevna lezbična razmerja - ob tem je za poudariti, da je bil Proust nesporni homoseksualec in omlednež. Sicer so tudi v tem delu zanimivi liki, a blazno enodimenzionalni. Vrhunsko opisani groteskni snobi plitvih značajev, zanimive misli in analize dinamike odnosov - ampak mnoooogo slabše in manj zanimivo kot prvi del - morda ker gre za zgodbo "nekoga drugega", pripovedovalec je ni doživel.
Tretji del je kratek, samo cca 10% celote, pripovedovalec je zagledan v Swannovo hčer, s katero se srečuje in igra na Elizejskih poljanah. Še otrok, a občutljivo in globoko sanjari o deklici in vse v zvezi z njo mu je neskončno pomembno. Podoben stil pisanja in razmišljanja kot v prvem delu, infantilno, nežno in humorno, rahlo posmehujoče sebi in drugim. Še najbolj zabavne so omembe služkinje, ki so jo podedovali po smrti stare tete v Combrayu in ga je morala spremljati po Parizu v upanju, da bo srečal Gilberte, njenega očeta ali mamo - in mama je seveda nihče drug kot Odette iz drugega dela - čeprav se tam ves čas napleta, da se je Swannova ljubezen končala, pa je že v prvem delu jasno, da se je z žensko poročil. Cela knjiga je torej precej lepo prepletena. Je kar zanimivo, kako se nedolžna deška zagledanost (napisana osebno) v Swannovo hči primerja s Swannovo zatrapanostjo (napisana distancirano) v kokoš, ki je postala mama te deklice. Nakazuje, da bo Odette kasneje pripovedovalec tudi osebno pobliže spoznal - morda bo kasneje relativiziral namensko enostranskost drugega dela te prve knjige?
Iskanje izgubljenega časa je cikel sedmih knjig, skupno cca 4k strani in 200 oseb. Marcel Proust (1871-1922) se je podrobno poglabljal v notranje vzgibe posameznikov, njihove večplastnosti in osebne perspektive medsebojnih odnosov v okvirih dekandentne francoske družbe ob prelomu stoletja - polno snobizma, prevar, ljubosumja. Preigravanje in preizpraševanje spominov in motivov. Blazno dolgi stavki po desetkrat in še več prelomljeni in podrejeni, "curljajoči vsebino v deset smeri hkrati". Za ta prvi del Proustu ni uspelo pridobiti založnika, zato je tisk financiral sam in plačal tudi prve pozitivne kritike. A takoj nato je doživel veliko opevanja, ki niti stoletje kasneje ni ugasnilo - gre pa za kar "naporno" literaturo primerno za najbolj vztrajne in mladostno vzhičene po srcu, k'ne. Pa še v pravem življenjsjem obdobju ga moraš brati...
Polurni UK dokumentarec o Proustu iz 2001, sicer malo pocukran in sprenevedajoč, kontekstualizira njegovo literaturo in ga predstavi kot osebo, njegov snobizem, prvotne platonske zagledanosti v ženske, homoseksualnost pa je zelo zavita v meglo. Enourni ameriški dokumentarec iz 1992 pa je bolj zanimiv, vključuje videoposnetke izjav njegovih sodobnikov in njegove dosmrtne skrbnice. Prousta predstavi predvsem kot bolestno odvisnega od mame, ob njeni smrti 1905 je padel v globoko depresijo in takoj po pogrebu odpotoval v obmorski hotel, kjer ni zapustil sobe več kot pol leta - a mamina smrt ga je osvobodila in je bil lahko pri živjenju in pisanju bolj iskren, seveda pa je še vedno svoje homoseksualne ljubezni zakamufliral kot hetero - mama se je njegove homoseksualnosti zavedala in cenzurirala celo njegove fotografije s prijatelji. Prelom njegovega salonskega proustiranja je bil slavni Dreyfusov proces 1894, ko se je angažiral za oficirja židovskega porekla po krivem obsojenega državne izdaje, in je zaprepaden ugotovil srdito protižidovsko nastrojenost svojih salonskih prijateljev - Proustova mama je bila Židinja, sicer neortodoksna. Velik vpliv na celotno sago Iskanje izgubljenega časa pa je imel tudi zamik izida druge knjige zaradi WWI - v tem času je na novo zastavil in temeljito razširil prvotno idejo.
Na spletu sem zasledila nasvete, da naj se na dan ne prebere več kot 10 strani, češ da je potrebno počasno prebavljanje in prisluhniti notranjemu odzvanjanju prebranega, pa da tudi Proust več kot deset strani na dan ni napisal. Branje me je še kar pritegnilo, a kljub temu nisem mogla dolgo brati v enem kosu, a tudi prekinjati ni enostavno, saj ni nekih poglavij (no, samo prvi del te prve knjige ima dve poglavji) in se nekateri prizori brez veliko dogajanja vlečejo kot čreva. Stoji pa vsak od treh delov te knjige samostojno, tudi dve poglavji prvega dela. Mislim pa, da je ravno povezanost vseh teh delov v celoto mojstrska. Tudi iztrganost drugega dela, tako časovno kot po stilu kot po perspektivi, je namenska in bo kasneje še relativizirana, predvidevam in upam.
Težko rečem, kako bi knjigo brala, če ne bi bila pod vtisom megaopevanja Prousta na splošno in predispozicij od Alain de Bottona. Knjiga mi je bila definitivno všeč, ne morem, da ne bi šla brat še ostalih šest delov, ki so še obsežnejši - se pa tega bralnega podviga nič posebej ne veselim.
Radojka Vrančič (1916-2009), ena največjih prevajalk v slovenščino vseh časov, prevajanju sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa je posvetila tri desetletja in pol, prva knjiga je izšla leta 1963, zadnja pa 1997. Jezik je lep in občutljiv, prevod ni starikav, lahko si samo predstavljam, kakšen prevajalski izziv je bil takle kompliciran tekst s polstranskimi stavki! Kar nekajkrat pa je bilo očitno, da je bila za tole Delovo zbirko ena od prejšnjih izdaj te knjige (1963, 1970, 1987, 1996) skenirana in računalniško predelana v tekst, saj je bilo včasih npr namesto "to" napisano "10", ali pa "Swarin" namesto "Swann", pa strešice pri šumnikih ob velikih začetnicah na začetku stavka so bile tudi največkrat spregledane, npr Clovek in Zivljenje.
Komentarji
Objavite komentar