Canaria na zadnji poti
Avtoričina rodbinska saga skozi stoletje rodov v Genovi in širše, "polna vzponov, trpljenja, ponosa, dramatičnih preobratov in nežnega upanja" - in res je stil skrajno melodramatičen in obrtniško poetičen. Mrgoli popravljičenih likov, veliko natančnih opisov zunanjih izgledov sploh žensk, opredeljevanje lepote in grdote, polno dvogovorov oživljenih prednikov. Desetletja kar drvijo. Nenavadne ekstremne osebe in ljubezensko-poslovne zgodbe priviligirane podjetne rodbine.
Avtorica je hčerka Paola Rossija, novinarja, politika in italijanskega ustavnega sodnika v 70-ih letih - celotna knjiga nekako o njegovih koreninah, kako je postal, kar je bil, o usodah njegovih prednikov in podrobneje o njegovi zgodnji politični poti. Knjiga zajema cca drugo polovico 19. in prvo 20. stoletja - začne se z rojstvom avtoričine prababice, ki jo prevzame dojilja s čarovniškimi sposobnostmi, konča pa z njeno smrtjo v visoki starosti nekaj let po WWII. Prababica je najbolj eminentna figura, seveda nekaj absolutno posebnega tako po izgledu kot duhu, med drugim še desetletja verjame, da se bo njen mož vrnil po brodolomu čudovite in legendarne ladje Canaria, ki je bila ponos njihove ladjarske družine iz Genove.
Sprva se mi ni zdelo slabo in sem upala, da gre za melodramatično navdahnjene osebe in melodramatiko zgolj za najbolj oddaljen rod izpred +150 let. Prebrala sem približno tretjino, potem pa samo še prelistala do konca.
Knjiga je dobila posebno nagrado za italijanske pisateljice. Si lahko predstavljam, da je zelo ustrezala kriterijem tako glede "italijanske" kot "ženske" tematike in avtorice...
Komentarji
Objavite komentar