Prebrano

  Kenzaburo Oe: Osebna zadeva * če že, ocena 8/10..... Rojen 1935, nobelovec 1994, s svojim pisanjem daje glas predvsem svojemu prvorojenemu sinu, ki se je rodil tako močno prizadet, da se je kot oče moral odločati, ali naj ga poskušajo obdržati živega ali ne . To je tudi tema te knjige, ki se odvija nekaj dni vključno od poroda (oče medtem kupuje zemljevid za sanjsko potovanje v Afriko), opisuje očetove stisko tako v življenju že prej na splošno kot nihanje med odločanjem glede operacija možganske kile kot tudi prikrivanje resnice porodnici kot sploh ohranjanje zakona. V knjigi in tudi v življenju se zadeva izteče v odločitev za življenje in požrtvovalno predanost otroku (pisal pa je tudi literaturo z variacijami alternativnih odločitev). Sin se mu je rodil 1963, tole knjigo pa je napisal že eno leto kasneje. Ni napisano v prvi osebi, v knjigi nastopa oče Bird kot nekoliko groteskna pojava, spolno in socialno zatrta, s svojo veliko situacijsko stisko ob rojstvu otroka kot kulminac...

  Tim Winton: Rob zemlje. Obmorski spomini * če že, ocena 8/10..... Rojen 1960, tole je hvalnica (ob)morskemu življenju , vsako od sedmih poglavjih začne s kratkim živim spominom iz otroštva ali mladosti, kar služi kot uvod v običajno malce daljši esejistični razmislek o nekem specifičnem aspektu. Zelo avstralsko vse skupaj, avtor ni pokroviteljski, je pa malce poetičen in znosno nostalgičen, zaveda se sreče, ki jo je imel kot otrok in jo ima še vedno kot odrasel .  Bere se zelo ok, prebrala sem v enem dnevu, kot se spodobi, na plaži, med poglavji pa odplavala eno črtico v mnogo manj divjem in mnogo bolj mrtvem morju. Mislim, da je tale zbirka Svila kar kvalitetna in zanesljiva izbira. Victor Hugo, citat: človek med uničevanjem zemlje išče njeno dušo... vsako poglavje pa ima svojo in drugačno silhueto valov... Tim Winton: Rob zemlje. Obmorski spomini; založba Modrijan, zbirka Svila, 2013; prevod Breda Biščak (izvirnik Land's Edge. A Coastal Memoir, 2012); ISBN 978-961-241-768-...

  Dave Eggers: Srce parajoče delo neizmerne globine * če že, ocena 1/10..... Avtor rojen 1970, star 22, ko je prevzel skrb nad desetletnim bratom, ko sta starša umrla drug za drugim . Knjiga se začne z umiranje mame za rakom, precej poudarjanja raznih nagravžnostih. Oče je bil nasilen alkoholik, večinoma brezdelen, ampak to opisuje mnogo kasneje. Še en brat zelo obstransko omenjen, sestra pa precej več - ona je ob objavi te knjige tudi javno protestirala, češ da je njena vloga glede mlajšega brata neupravičeno zminimalizirana, kmalu potem pa je naredila samomor (pa najbrž ne neposredno zaradi knjige). Tole delo je prejelo številna priznanja in avtor je tudi kasneje nadaljeval s plodovitim pisanjem in nagradami. Brala sem težko, čeprav mi je bilo po svoje tudi zelo všeč, a po tretjini sem z olajšanjem prešla na diagonalno branje. Enostavno preveč zafrkantsko in postavljaško, čeprav na inteligenten način, malo me je spominjala na Verhulstovo Bedo , ki pa mi je zelo ležala. Že naslov ...