Prebrano

Vitomil Zupan: Komedija človeškega tkiva * če že, ocena 9/10..... Tole je pisal konec 70. let, objava dve leti po Igri s hudičevim repom in dve  leti pred Levitanom. Knjiga mi je bila bolj všeč od Igre in od Apokalipse , je pa precej težja in to ne samo po kilogramih. V izvirniku je zadeva izšla v dveh knjigah, kar se mi zdi pametno - z držanjem knjige med branjem sem se kar mučila. Prva knjiga Praznik srebrnih svinj je bolj pripovedna, druga knjiga Obraz sežganega pa se med spomini veliko bolj ukvarja s svojim koncem in končnostjo. Na zavihku piše, da se v tej knjigi Zupan osredotoča na prvih trideset let svojega življenja. Se ne strinjam , prvih 15 let skoraj ne omeni, to je knjiga nekoga pri svojih 65+, ki se spominja in komentira spomine, ki so večinoma res do odhoda v partizane 1943 oziroma do svojega 30. leta, okvirno gre predvsem za gimnazijska leta (a brez šokantnega uboja in posledičnih zapletov z maturo), par mesecev iskanje dela v Dalmaciji in par mesecev dela na ladj...

  Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna * če že, ocena 8/10..... - koncept celotne knjige je "rahlo" konfuzen, zelo različni stili kratkih zgodb, različne dolžine , niti ni kazala zgodb. Nekatere zgodbe napisane v prvi osebi, pa jasno niso avtobiografske, nekatere napisane v tretji osebi in deloma celo kot ženska, pa jasno izhajajo iz izkušenj pisatelja. Zdi se, kot da je Hemon tukaj nabral skupaj več svojih tekstov iz obdobja, ko se je zelo lovil in iskal kot človek in pisatelj . Ob izdaji izvirnika je bil star 36 let, za njim je 8 let Amerike, vojna v  Bosni se je umirila, prebavila pa še ne, za njim je najbrž osebna eksistenčna beda kot tudi že prvi nenadejani uspehi pisanja v angleščini... V  tej zbirki nekaj spominov na otroštvo in mladost in umeščanju v Ameriki, na razne ljudi, ki so se ga dotaknili - pa čeprav samo na daleč, na mizerijo begunca v ZDA, spremljanje vojne od daleč,  apatično iskanje prostora zase pod tujim soncem v obdobju, ko je bil popolnoma z...

  Bora Ćosić: Vloga moje družine v svetovni revoluciji * če že, ocena 9/10..... - prostodušno pripovedovanje otroka o življenju netipične družine tik pred in med WWII ter v prvih letih komunizma, napisano kot rahlo konfuzen in nepremišljen spis za domačo nalogo, zgoščenost dogodkov in spominov v dveh ali treh stavkih , kljub nekim poglavjem  natroseni   brez premora stripovsko postavljeni trenutki in spomini. Drdranje družinskih utrinkov z neko zvezdavosto, ironijo, naivnostjo, čudenjem, preprostostjo, vdanostjo, brez sramu, brez kakšne posebne prizadetosti - a zadnja dva stavka sta vendarle: " Vse to se je dogajalo v zmedi, ampak bilo je točno tako. Tako ali še huje! " - družina je v tem primeru ciničen dedek, radoživ mlad stric in dve najstniški teti, k dramatičnosti nagnjena mama in oče alkoholik, ter fantek, ki ves čas vleče na ušesa in si vse preveč zapomni in kot da je malo naiven, ampak v resnici je čisto preveč odrasel... Družina je bila navajena boljših čase...