Independent people

Halldór Laxness: Independent people - An epic

* če že, ocena 9/10.....

- Laxnessova Fish can sing mi je bila zelo všeč, zato sem se veselila Neodvisnih ljudi, ki naj bi Laxnessu "zagotovila" Nobelovo nagrado - potem pa mi branje nikakor ni steklo, angleščina je bila težka in specifična z ovčjerejskim žargonom in srednjeveškimi islandskimi legendami in vraževerjem, veliko recitiranja poezije in to predvsem v arhaičnem jeziku, precej natančni in hkrati poetični opisi oblek, stavb, pokrajine, narave... Zaradi raznih obveznosti in neobveznosti sem branje nekajkrat prekinila, vmes prebrala tudi eni dve drugi knjigi zaradi knjižničnih rokov. Čeprav sem nekako težko brala, pa me je tudi vedno bolj pritegovala, a ne od strani do strani, ampak bolj na 100 in 100 strani... Najbrž me je malo posrkala zgodba, malo sem se navadila na specifičnost jezika, malo pa je bilo kasneje tudi več izdelanih toplih mehkih otroških in starčevskih perspektiv. 
- Fish can sing naj bi bila napisana v Laxnessovem "taoističnem" obdobju dve leti po Nobelovi nagradi, Independent people pa  dobrih dvajset let prej v marxističnem obdobju, ko je bilo avtorju rosnih 32 let. Morda mi je bila prav zato Fish tako odločno bolj vsec...

- knjiga je označena kot islandski socialni realizem, glavna zgodba umeščena na začetek 20. stoletja, preplet liričnosti in naturalizma, obtožba materializma in kapitalizma, in cena neodvisnosti, ki se plačuje z medčloveškimi odnosi in srečo. Predstavljeno je garanje in beda revnega kmeta Bjarturja, ki se je 18 let udinjal (debt bondage) za nerodovitno in z legendami prekleto kmetijo. To imenuje sam kar "suženjstvo", od tam na "croft" pripelje tudi nevesto, že nosečo z gospodarjevim sinom. Bjarturja ne gane njena nesrečnost, osamljenost, podhranjenost, in ko se na začetku zime odpravi iskat izgubljeno ovco (ki si jo je ta žena v lakoti na skrivem zaklala) in se zaradi zapletov vrne šele po nekaj dneh, najde v koči, ki je bila hkrati tudi hlev, mrtvo ženo in novorojenčico, ki je preživela ob toploti ušive psice. Pragmatično poskrbi za pogreb in mleko za dojenčka in na hitro mu zrihtajo novo ženo in njeno mamo, ki sta bili ravno brezdomki na grbi župnika in skupnosti. Prvi sklop se s tem zaključi in nadaljuje dvanajst let kasneje. Življenje funkcionira, a poleg treh preživelih sinov se vsako leto rodijo še drugi, ki ne preživijo, in žena boleha in hira in umre. Že s prvo ženo se začno kakšni bolj ganljivi literarni čustveni prizori, npr ko na kratko sreča svojega hirajočega očeta in kako se potem on počuti ob njeni smrti, še več teh intimnih individualnih slik prinaša starejša "hčerka" Ásta Sóllilja, najbolj pa najmlajši sin Noni, ki po otroško razmišlja, ima rad bolehno mamo in še bolj svojo babico, s katero si deli posteljo in je polna modrosti in topline in vraževerstva in pragmatičnosti, pa tudi starejšo sestro in očeta, ki ga otroci spoštujejo in se ga bojijo in se jim zdi vsemogočen. Življenje pa je kruto, hrane je malo, odvisni so od dolžine zim in preživetja ovc in skromnih količin trave in sena, pritrgujejo si pri hrani, štrikajo in garajo in krpajo oblačila. Druga žena se zelo naveže na kravo, ki jim na kratko izboljša prehrano in zdravje, a ob pomanjkanju sena jo Bjartur zakolje, žena pa od žalosti in pomanjkanja tudi kmalu umre, starejši sin pa izgine in zmrzne, verjetno pobegne pred očetom in prividi zlobnih duhov - in ko ga čez mesece oče ob iskanju ovc najde, truplu vrže eno rokavico, saj po ljudskih zakonih ne smeš zapustiti trupla, brez da bi nekaj storil zanj, in nadaljuje z iskanjem in zganjanjem zablodelih ovc... pa čeprav ravno Bjartur ni dal nič ne na vero ne na krivovero...

- en najbolj ganljivih prizorov je odhod cca desetletnega Nonija v Ameriko, kamor ga povabi njegov stric, in neskončno žalost in ljubezen babice, ki mu da v spomin svoje celotno premoženje: znucan obledel razpadajoč svilnat robec in kovinski ear-pick, oboje je uporabljala samo ob božiču kot družinsko dragocenost, po Nonijevem odhodu pa božiča ne bo več praznovala... in prav Noni je predstavljen kot najbolj nežen in naiven ne le kot najmlajši, ampak ima mehko poetično umetniško dušo, in si želi "peti celemu svetu", kar mu je nekako naložila kot sanje tudi umirajoča mama - in Noni je tudi po tej svoji bodoči vlogi slavnega pevca in toplemu razmišljanju očibučna povezava s Fish can sing.
- že kmalu na začetku je zapisano Bjraturjevo razmišljanje, potem pa ga ponovi še večkrat: I've said time and time again to the bitch and my wives: the female sex is even more pitiable than the human sex. Enkrat proti koncu pa tudi zagrenjeno izjavlja, da si večina žensk želi biti posiljena...
- pri tem robatem preprostem trmastem pragmatičnem kmetu se sluti tudi čustvena dimenzija, a njenega pestovanja si ne more privoščiti. V plus mu je šteti, da je do sebe bolj omejujoč kot do drugih, in da je obziren do drugih, kolikor si lahko po lastni presoji sploh dovoli. Krut boj za finančno preživetje in absolutna prednost "neodvisnosti" je izklesala razmišljujočega in trdosrčnega človeka. Ki je tudi duhovit na svoj ciničen način in mu ni vseeno, a najmanj vseeno mu je za ovce, vir njegovega preživetja in preživetlja "najmočnejsih" članov družine, ki pa morajo k temu preživetju konkretno prispevati z delom in odtegovanjem. 
- zdi se, da kljub občasnim boleznim ovc in kakšni posebno dolgi zimi in umiranju živali in ljudi in propadom skromnih in težkoprigaranih prihankov življenje gre globalno na bolje in ambicije rastejo, a zlasti otroci se s časom soočajo z vedno večjimi težavami in izgubo iluzij o očetu, svetu in svojem življenju. Še posebej seveda Asta, ki očeta obožuje in jo ta grobo čustveno kaznuje na začetku najstnistva, ko enkrat v mestu prenočujeta v isti postelji in jo med spanjem nezavedno začne otipavati - ob tem je precej notranje drame pri obeh, zanimivo predstavljeno dekličino doživljanje in razmišljanje o tem dogodku, saj jo je bolj kot dogodek, ki ga ni razumela, predvsem pretresla prelomnica v njunem odnosu. In kaksno leto ali dve kasneje dokončna resnejša a vendarle podobna naivna prelomnica, ko gre oče delat v mesto, da bi si lahko opomogel in kupil nove ovce po hudi zimi, domov pa pošlje enega alkoholika kot učitelja, ki otroke očara, potem pa si vsak od njih nekaj zaželi: Noni si želi "sveta", starejši sin "da bi se oče vrnil z dovolj denarja", Astja pa si zaželi "ljubezni", zaradi katere si kasneje želi samo še umreti...Vsem trem otrokom se želje izpolnijo, Astjino počutje fizično in psihično naslednje jutro izjemno doživeto opisano, je res mojster tale Laxness, ob vsej pretresenosti pa vendarle ni izgubila naklonjenosti do tega moškega in se ni počutila zlorabljeno pri svojih cca 15 letih, ampak predvsem zmedeno in izgubljeno ob nečem, na kar ni bila pripravljena in česar ni razumela - se ji pa z nosečnostjo seveda spremeni življenje. Ob razkritju nosečnosti preko drugih ljudi je "oče" besen in ji očita, da itak ni njegova kri, in s tem postaneta nenadoma dva nepovezana človeka, dejansko in popolnoma in (skoraj) dokončno "independent" drug od drugega. V bistvu pa sta zelo navezana drug na drugega, čeprav oba zavračata kakršnekoli stike, hlepita po informacijah en o drugem.
- edini preostali potomec na kmetiji je priden in oče ga vidi kot naslednika, gospodarsko se jima zlasti med WWI kar dobro odvija, čreda ovc raste, imajo par krav in konjev in najemajo delavce... potem pa pride Nonijevo pismo z denarjem za brata, naj pride v Ameriko - najstnik je navdušen, oče pa ga hladno obsoja, fant vseeno gre od doma in dva dni čaka v pristanišču na ladjo, ki pa jo zamudi in ostane, ker se z njim v noči pred nesojenim odhodom spogleduje in ga zavaja mična gospodična (Astjina polsestra) - zaljubljenost vanjo in zmešano glavo in zlomljeno srce in ponos je Laxness odlično opisal in so mi bile te "osebne" štorije in čustva čudovite, precej bolj kot njegov neskriti marxistični nauki, pa če še tako briljantno zapakirani v suhoparnem ciničnem humorju... 
- Bjarturju je v gospodarski konjukturi skoraj vsiljena gradnja hiše, podobno kot mu je bila nekoč vsiljena krava, in gradnja ne poteka gladko in hiša ne zafunkcionira, saj se začne svetovna povojna gospodarska kriza. Vmes Bjartur tudi zavrne in odpodi žensko, ki bi mu lahko finančno in operativno pomagala na kmetiji, predvsem zaradi "neodvisnosti", ki bi jo v zvezi ob tako neodvisni ženski izgubil. In ko dolgovi zaradi gradnje spravijo kmetijo na kant, jo kupi nazaj prvotni lastnik, pri katerem je Bjartur skoraj dve desetletji služil za skromni skopi grunt in potem dobri dve desetletji garal na njej kot "neodvisen". In še dobro, da ima še vedno živa tašča, mama od druge žene, neko ne prav blizu podrto kolibo, kjer sicer ni bila že 40 let, in ko gresta s sinom  in ostarelim kljusetom tja, ju z okradenim kruhom v silni lakoti pogostijo "komunisti", Bjartur pa jim hladnokrvno prepusti za socialistični boj sina. In ko jih pred zoro potiho zapusti, sreča na ulici eno siromašno punčko, po podobnosti prepozna v njej Astjino hčerko, gre do nje, si padeta v objem, kot da bi se čakala vsa ta leta, in ona z dvema otrokoma ter tašča pri 90 letih se skupaj preselijo, da bi začeli na novo svojo siromašno neodvisnost... Astja ne more hoditi in Bjartur jo nosi kot največji če ne celo edini svoj akt ljubezni v celi knjigi, ona pa kašlja kri in ostarela devetdesetletna babica sluti, da bo še eden umrl pred njo - Astja pa mu mrmra v objemu, da še dolgo nima namena umreti.... Hecen konec, ponižanje od popolnega poraza in potrebe po ukradenem kruhu ter brezbrižnost do sina pripelje Bjarturja do neke simbolične in larpurlartistične sprave s svojo nehčerko, in konec je načeloma odprt, a dobrega konca enostavno ne more biti. Knjiga je kot ilustracija nesmiselnosti in sizifovosti garanja siromakov, ki imajo komajda dovolj za preživetje in siromašna robata nerodna čustva - in oboje je pravzaprav slabše kot nič... 

Halldór Laxness: Independent people - An epic; naslov izvirnika: Sjálfstætt fólk 1934/35, prevod v angleščino J.A.Thompson 1997; Vintage International, Random House; ISBN: 978-0679-76792-4; 482 strani; slovenskega prevoda zaenkrat ni

razmišljanje ob WWI

kako sta Nemčija in Francija z islandske perspektive eno in isto