Prebrano

Stendhal: Armance * če že, ocena 4/10..... - vse od branja Lampedusinega Geparda sem nameravala spet prebrati kaj od Stendhala, ki naj bi bil Lampedusi veliki vzornik. In tako med koronosamoizoloacijo med sprehodom najdem knjigo v knjigobežniški hiški - zelo sem se je razveselila. Sem pa kar nekako težko brala, počasi, stavek za stavkom, nekateri so mi bili včasih celo všeč in pisanje pogosto duhovito in pikro, res podobno Gepardu! - samo steklo mi ni tako gladko. In če ne bi bil konec tako zelo banalen in prozaičen, bi mi knjiga pustila boljši vtis. Kar ne morem verjeti, da je bil tip star 40, ko je tole napisal, pa 19. stoletje gor ali dol. Morda je hotel napisati ene sorte Romeo&Juliet, izpadlo je vsekakor nekaj precej izumetničenega. Tudi če se mi je še včasih vzbudilo rahlo upanje, da gre za ironijo, se mi je zdela ta zelo omejena samo na kakšne stavke in opazke, ne pa da bi bila ironična mojstrovina cela zgodba. najprej malo googlanja: - Marie-Henri Beyle, s psev...

Zgodbe iz Kitajske in Tajvana  [antologija sodobne kitajske in tajvanske kratke proze]     * če že, ocena 7/10..... - izbor je omejen na zgodbe po 1937 z izbruhom japonske vojne, ki ji je sledila druga svetovna in tudi državljanska vojna do 1949, nato pa novoformiranje države pod Mao Zedongom, čemur sledi molk kulturne revolucije 1966-1976. V tej knjigi je večkrat navedeno, da za obdobje prej in potem že imamo dve antologiji kitajskih kratkih zgodb v slovenščini. Tole tukaj pa je torej zapolnjevanje te vojne in komunistične vrzeli. Novokomponiranje krasnega novega sveta se zelo čuti v zgodbah , tole niso bili neki silni oporečniki (čeprav je bil kakšen od avtorjev tudi zaprt, preganjan ali celo usmrčen).... Tajvan je bil pod japonsko oblastjo, ki je bila kar tolerantna do pisanja v lokalnem jeziku, a z izbruhom vojne 1937 se je začelo nasilno pojapončevanje, kasneje pa pokitajčevanje...  - čudno in neprimerno, kako se z združevanjem kitajske ...