Prebrano

  Rudolf Sloboda: Razum * će že, ocena 9/10..... 1938-1995, starši ločeni že od otroštva, živel z mentalno bolno ženo, večkratni poskus samomora je bil v peto 1995 uspešen (obesil se je s kolesarsko verigo), konflikten in večkrat zdravljen alkoholik, zadnjih nekaj let abstinent ... pisal skoraj izključno avtobiografsko, značilen stil konsistentnega in iskrenega in prostodušnega zapisovanja misli in dogodkov . Meglenega  hrvaškega porekla in priimka. Rdeča nit Razuma je oče - umrl je ravno, ko so ga začeli njegovi odrasli otroci ceniti - opisuje predvsem obdobje v prvem letu po očetovi smrti, zelo veliko mu da misliti preko spominov in očetovih zapiskov. Piše o svoji bolezni (komplikacije s čirom), zdravljenju v toplicah, bežnih simpatijah, skoku (skokih?) čez plot, službi scenarista, mentalno bolni ženi, petnajstletni hčerki, revnem okolišu in zanemarjenem domu. Razumsko analizira sebe in situacije, je rahlo zvišen nad vsemi, rad popametuje, filozofira in komentira daljše fil...

  Kenzaburo Oe: Osebna zadeva * če že, ocena 8/10..... Rojen 1935, nobelovec 1994, s svojim pisanjem daje glas predvsem svojemu prvorojenemu sinu, ki se je rodil tako močno prizadet, da se je kot oče moral odločati, ali naj ga poskušajo obdržati živega ali ne . To je tudi tema te knjige, ki se odvija nekaj dni vključno od poroda (oče medtem kupuje zemljevid za sanjsko potovanje v Afriko), opisuje očetove stisko tako v življenju že prej na splošno kot nihanje med odločanjem glede operacija možganske kile kot tudi prikrivanje resnice porodnici kot sploh ohranjanje zakona. V knjigi in tudi v življenju se zadeva izteče v odločitev za življenje in požrtvovalno predanost otroku (pisal pa je tudi literaturo z variacijami alternativnih odločitev). Sin se mu je rodil 1963, tole knjigo pa je napisal že eno leto kasneje. Ni napisano v prvi osebi, v knjigi nastopa oče Bird kot nekoliko groteskna pojava, spolno in socialno zatrta, s svojo veliko situacijsko stisko ob rojstvu otroka kot kulminac...

  Tim Winton: Rob zemlje. Obmorski spomini * če že, ocena 8/10..... Rojen 1960, tole je hvalnica (ob)morskemu življenju , vsako od sedmih poglavjih začne s kratkim živim spominom iz otroštva ali mladosti, kar služi kot uvod v običajno malce daljši esejistični razmislek o nekem specifičnem aspektu. Zelo avstralsko vse skupaj, avtor ni pokroviteljski, je pa malce poetičen in znosno nostalgičen, zaveda se sreče, ki jo je imel kot otrok in jo ima še vedno kot odrasel .  Bere se zelo ok, prebrala sem v enem dnevu, kot se spodobi, na plaži, med poglavji pa odplavala eno črtico v mnogo manj divjem in mnogo bolj mrtvem morju. Mislim, da je tale zbirka Svila kar kvalitetna in zanesljiva izbira. Victor Hugo, citat: človek med uničevanjem zemlje išče njeno dušo... vsako poglavje pa ima svojo in drugačno silhueto valov... Tim Winton: Rob zemlje. Obmorski spomini; založba Modrijan, zbirka Svila, 2013; prevod Breda Biščak (izvirnik Land's Edge. A Coastal Memoir, 2012); ISBN 978-961-241-768-...

  Dave Eggers: Srce parajoče delo neizmerne globine * če že, ocena 1/10..... Avtor rojen 1970, star 22, ko je prevzel skrb nad desetletnim bratom, ko sta starša umrla drug za drugim . Knjiga se začne z umiranje mame za rakom, precej poudarjanja raznih nagravžnostih. Oče je bil nasilen alkoholik, večinoma brezdelen, ampak to opisuje mnogo kasneje. Še en brat zelo obstransko omenjen, sestra pa precej več - ona je ob objavi te knjige tudi javno protestirala, češ da je njena vloga glede mlajšega brata neupravičeno zminimalizirana, kmalu potem pa je naredila samomor (pa najbrž ne neposredno zaradi knjige). Tole delo je prejelo številna priznanja in avtor je tudi kasneje nadaljeval s plodovitim pisanjem in nagradami. Brala sem težko, čeprav mi je bilo po svoje tudi zelo všeč, a po tretjini sem z olajšanjem prešla na diagonalno branje. Enostavno preveč zafrkantsko in postavljaško, čeprav na inteligenten način, malo me je spominjala na Verhulstovo Bedo , ki pa mi je zelo ležala. Že naslov ...

  Emmanuel Carrère: Ruski roman * če že, ocena 9/10..... Avtor (1957) pripoveduje o svojem zapletenem intimnem in javnem življenju. Sooča se z družinskim bremenom: mamin oče gruzijsko-ruskega porekla je bil ob koncu vojne izvensodno likvidiran zaradi kolaboracije z Nemci - mama izrecno želi, da tega ne izpostavlja. Pa vendar se avtor zelo išče prav v odnosu do te družinske skrivnosti in svojih korenin.  Snema dokumentarec  o madžarskem vojnem ujetniku, ki je bil dobrih 50 let pozabljen v neki norišnici  v malem zakotnem ruskem kraju Kotelič, kar se prelevi v dokumentarec o Koteliču, oziroma kar o iskanju svojih ruskih elementov. Ob tem piše   o svojem čudaškem dedu, o svoji mami, o precej nenavadni družinski atmosferi, predvsem pa o ženski, v katero se je zaljubil in ki je postala ženska, ki jo je ljubil, a jo na vrhuncu vznesene ljubezni tudi izgubi  - pa ne zaradi petarde v obliki bizarne erotične novele, ki jo je o tej dotični ženski napisal za Le...

  Christopher Isherwood: Slovo od Berlina * če že, ocena 9/10..... Gre za šest ohlapno povezanih zgodb , v katerih spoznavamo posamezne osebe, politično-družbeno vzdušje Berlina  v obdobju 1929-33  pa brbota od vse bolj drznega nacističnega nasilja. Slikovito vpletene scene revščine, alkoholizma, nezadovoljstva, pa tudi bogastva, kulturne scene, nočnega življenja v barih in kabarejih . V neperspektivnem medvojnem obdobju je sicer sprva ljudi bolj podžigal komunizem, a so se hitro prilagodili, ko so zapihali močnejši nacistični vetrovi.  Knjigo uvrščajo med najboljše 20. stoletja in je bila osnova za gledališče, musicle in film .   Kultni pisatelj (1902-1986) se je v dekandentni Berlin umaknil konec dvajsetih let, ker je bila homoseksualnost v Angliji prepovedana in preganjana in kaznovana. Pisal je v prvi osebi s svojim imenom - to naj bralci razumemo kot priročno vetrilokvistovo lutko, nam svetuje avtor v predgovoru napisanem 1935. Liki naj bi bili osnovan...

  Tara Westover: Osvobojena. Spomini * če že, ocena 4/10..... Rojena 1982  v precej fanatični mormonski družini, šolanje doma, oče se je ukvarjal z odpadom in razkosavanjem železja in postavljanjem kovinskih konstrukcij, mama pa je bila  porodničarska babica,   zeliščarka in to tako uspešna, da so imeli zaposlene na desetine ljudi in so jim farmacevtska firme ponujala miljone. Vozili so se v nezavarovanih avtomobilih, imeli strašne nesreče na cestah in pri delu s starim železjem, a tudi zdravnikov so se izogibali in si kar sami pozdravili blazne nesreče, kritične opekline in razbite lobanje, pri katerih so možgani mezeli ven, itd itd itd.  V šole niso hodili, vsaj v osnovne šole ne, še rojstnih listov otroci večinoma niso imeli in so si to urejali samo kot odrasli, so pa trije otroci dosegli kasneje doktorate z različnih področij, štirje pa so ostali brez izobrazbe. Tara je opravila SAT izpit in šla direktno na colleage, iz začetne silne nerazgledanosti je impre...

  Manuel Vilas: Ordesa. V vsem je bila lepota * če že. ocena 5/10..... V zelo kratkih poglavjih se po drobcih in drobnarijah spominja in komentira in pogovarja z mrtvima staršema, o katerima ve zelo malo. Bili so si precej odtujeni, čeprav so se najbrž imeli celo radi, a brez veliko stikov in skorajda brez pogovarjanja , odrezani tudi od drugih sorodnikov, malo čudaški in povoženi od časa - tako kot slehernik, najbrž, je sporočilo knjige. Tudi tale avtor, rojen 1962, sveže ločen, je izgubljen, asocialen, pred kratkim je presekal svoj hud alkoholizem. Je pesnik in tudi tole avtobiografijo je zastavil zelo pesniško, nekako lebdeče in preskakujoče in (rahlo) posmehljivo o sebi in starših in nekdanjih časih v Španiji, kakršne ni več .  Oštevilčenih 157 "poglavij", od pol strani pa do pet strani dolgih, na koncu pa v Epilogu še par proznih pesmi predvsem na temo staršev, njihove smrti, kremiranja in pokopovanja. S voje starše in tudi druge sorodnike imenuje z imeni kakšnih klasičn...

  Rachel Cusk: Obris * če že, ocena 8/10..... Gre za prvi del triologije (še Transit in Kudos), pisateljica rojena 1967 tukaj piše na nek zelo samosvoj način, brez subjektov in subjektivnosti, pač pa gre za neko sprotno hladno in dobesedno poročanje o precej mimobežnih ljudeh, ki se ji razgaljajo in ji pripovedujejo o sebi in svojem življenju . Je zanimiva, inteligentna, duhovita v svojih zatrtih opazkah, ki so omejene pravzaprav samo na to, kaj o nekem človeku in srečanju z njim sploh pripoveduje. Pripoveduje pa čimbolj dobesedno to, kar so ji te osebe povedala same, njeno mnenje o povedanem pa je zelo subtilno skrito v način povzemanja. Začetna navdušenost nad stilom me je sicer nekako v zadnji tretjini malo minila, se mi je zdelo pa do konca zanimivo.  Deset breznaslovnih poglavij, samo oštevilčenih, se vsako zase posveča enemu konkretnemu druženju z eno ali več osebami, ki so pisateljici precej pomembni predvsem zato, ker je na poletni šoli pisanja v Atenah iztrgana iz sv...

  Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem * če že, ocena 8/10..... Nek založnik je zavrnil tole avtobiografijo, češ da taka revščina ni verjetna. Obtožujoče popisuje   zakotno zanikrno primitivno nasilno okolje svojega otroštva , živeli so z razbitimi okni, brez vrat med sobami, na golem betonu, s stalno podirajočim se pogradom, mamo je kot majhen imel rad, a tudi o tem pripoveduje z distanco in se temu posmehuje, v bistvu jih vse zaničuje, sploh očeta in njegov rasizem in alkoholizem... Natančno opisuje r azvoj in  upiranje in sprejemanja svojega gejevstva , pa kako sta ga trpinčila dva starejša šolarja, da je npr moral polizat njune pljunke, pa kako so se porivali komajda najstniški fantje v drvarnici in jih je zalotila mama, itd itd itd. Knjiga in otroštvo se konča , ko je šel na gimnazijo - na to so bili v družini ponosni.  Njegova družina je imela prav: bil je drugačen , in postal je bogat sploh za njihove standarde.  T ole je napisal pri 22 letih, prvo knjigo je...

  Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja * če že, ocena 7/10..... Z odrasle perspektive pogled na stvari v novi luči, ob letnem obisku Alabame iz New Yorka.    Med obiskom sprva nostalgično obujanje otroški spominov. In nato globoka pretresenost ob sesutju idealiziranih nostalgičnih predstav.  Med družinskimi člani precej specifični zapleteni odnosi.  Fokus predvsem na očetu, načeloma poštenemu odvetniku zakotnega južnaškega podeželskega mesteca, prežetega s stalnim zatiranjem temnopoltih, kot se izkaže, to vsaj delno pragmatično podpira celotna njena družina . Če že ne podpira rasizma, pa podpira vsaj pravico do rasizma!  Slavna ameriška pisateljica praktično ene same, a za zadrte rasiste zelo kontroverzne knjige Killing a mockingbird (1926-2016) ,  Ne ubijaj slavca kot prvi prevod  Janeza Sivca  1964 , nov naslov Če ubiješ oponašalca v novem prevodu Polone Glavan 2016.  Stražar se loteva iste tematske zgodbe, napisan tri leta prej, 1957,...

  Bohumil Hrabal: Poroke v hiši. Dekliški roman * če že, ocena 1/10..... P iše s perspektive mladega dekleta, svoje bodoče žene, pred njuno poroko -  malo bizarno, malo ironično, malo tragično... Pipsi, kot so jo klicali v otroštvu,  je bila sudetska Nemka predvojnega podjetniško industrijskega buržuaznega statusa,  starše so po vojni izgnali iz Češke, njo in brata pa niso pustili čez mejo in sta bila prisiljena životariti na robu... Bila je 12 let mlajša od moža, pri poroki stara 30, njega v knjigi imenuje "doktor".  Poroke v hiši je prvi del avtorjeve trilogije, ki jo sestavljata še Vita nuova in Vrzeli.  Ta del se konča z njuno poroko.  Zelo iskriv tekst, polno enih pretiravanj in bizarnosti in inteligentnih opazk. Zelo nenavadno pa o vseh čudaških likih (in čudaški so bili čisto vsi) piše z neko empatijo in naklonjenostjo , prav vsakega prikaže kot originalnega in celo simpatičnega, in niti sledu očitkov ali obsojanja raznoraznih abotnosti in malen...

  Marjane Satrapi: Perzepolis. Zgodba o otroštvu * če že, ocena 8/10..... Avtorica je rojena 1969 v Iranu, tam je hodila v francoske šole, starša sta bila napredna aktivista, veliko prijateljev in sorodnikov je bilo politično preganjanih, zaprtih in umorjenih. tudi ona je bila od otroštva upornica.  Kot otrok se je odločila, da bo prerok, in to zadnji izmed vseh, kar je razlagala tudi v šoli - sčasoma pa se ji je bog seveda zelo zameril.  Po prvih nekaj letih šolanja je bila ob prevratih v iranski državi nenadoma prisiljena nositi rute in hoditi v segregirane konzervativne šole, s čimer se ni nikoli sprijaznila. Strip je duhovit in poučen, na kratko o iranski zgodovini, revoluciji, iraško-iranski vojni, pregledno in ravno dovolj, da umesti svoje toplo a nenavadno otroštvo v aktivistični družini . Zelo ganljivo, tudi o doživljanju tragičnih usod znancev in prijateljev, pa odnosu z babico, mladostniških konfliktih z mamo, pa kako je kdaj komu zabrusila tudi kaj napačnega al...

  Laurent Seksik: Poslušni sin * če že, ocena 7/10..... Zdravnik in pisatelj, rojen 1962. To je avtobiografija z vidika odnosov z očetom . O mami skoraj nič, ji je pa knjiga posvečena. Nenavadna močna navezanost na očeta - še celo leto po smrti 87-letnika sin še vedno tako pogosto izbruhne v silovit jok, da se mu naredi hematom na očeh!? Zanimivo je tudi to, da je izpolnil mamimo željo in postal zdravnik ter očetovo in postal pisatelj. Res je bil izredno poslušen! Ne gre samo za veliko ljubezen do staršev, tole se zdi vse nekako patološko in ni dobro pojasnjeno. O sestri in bratu tudi nič. Celotna knjiga poteka v treh vzporednih poglavjih, ki se ponavljajo po petkrat v trojicah: Najina snidenja kot spomini na očeta, Očetova zgodba kot očetovo pripovedovanje o svojem stricu, ki mu je nadomeščal očeta, napisano v italiku, ter Čas slovesa kot opisovanje potovanja v Izrael ob obletnici očetove smrti, ko se   po judovskem običaju zaključi žalovanje. Avtor zapiše, da vere žal ni pr...

Nathalie Sarraute: Otroštvo * če že, ocena 6/10..... Nataša, Točok (1900-1999) je pri d obrih osmih letih prišla iz Rusije k očetu in njegovi mladi ženi in mlajši sestrici.  Nadrobljeni otroški spomini prekinjeni s stalnimi podvprašanji odrasle avtorice , ki kot da v dialogu stalno sprašuje za dodatna pojasnila. Zgodnji spomini so krhki in tudi napisani tako, a tudi kasneje je vse zastavljeno precej poetično. Premočrtnost ni bil pisateljičin namen. Morda je bila dovolj stara (80+ pri pisanju teh spominov), da se ni obremenjevala s celovitostjo, ampak ji je šlo za ohranjanje fragmentov. Iz telih fragmentov pa se celota ne samo ne sluti, ampak celo zamegljuje.  Starša sta se ločila že zdavnaj, živela je v nekem svetovljanskem in premožnem ruskem okolju. Mama se ji je precej hladnokrvno odpovedala tako, da je po enih poletnih počitnicah pri očetu v Franciji enostavno ni vzela nazaj. Ko sta se srečali čez dve, tri leta, pa je bila hladnokruta. Oče je imel kemijsko tovarno, na njeg...

  Eva Hoffman: Lost in translation. Življenje v drugem jeziku * če že, ocena 8/10..... Poljakinja, rojena 1945 v Krakovu, pri 13 kot židovska družina emigirajo v Kanado, potem pa se šola na top univerzah, iz obetavne mlade pianistke se razvije pisateljica in profesorica literature  s poudarkom socioloških tem izseljenstva, zgodovinskega spomina in človekovih pravic. Občutljivo in hkrati objektivno dojema in razmišlja o sebi in svetu okrog sebe. O sebi z ameriške perspektive in s poljske.  Zelo se posveča jeziku, občutku bogastva maternega jezika in suhoparnosti naučenega jezika. Meni, da pa ji je to omogočalo objektivizacijo tekstov in analize literature. S ubjektivno dojemanje naključnih krajev in ljudi in običajev, kamor te slučajno zanese življenje... Opazovanje in sprejemanje in spoštovanje tujosti okolja in sebe . Strašno poudarja in ponavlja koncept "trianglulacije", relativnost pozicioniranja pogledov, spominov in občutkov. Je močna in občutljiva oseba, uspešna, r...

  Dimitri Verhulst: Beda stvari * če že, ocena 10/10..... Avtor rojen 1972, tudi na lastno pobudo je sredi najstništva šel v rejništvo, mama ga je pri desetih prepustila pijanskemu očetu in njegovi družini, bedo in pijančevanje sicer satirično poveličuje in junačuje, tudi z odrasle pozicije nakazuje neko melanholijo in hkrati pobotanost s svojo usodo, seveda pa je vse to bistveno bolj enostavno in lahko celo satirično, kadar človeku uspe pobegniti iz take beznice in se uspeti znajti in splavati in se odlikovati izven močvirja, v katerega je bil vržen v rojstvu. Mamo zaničuje na celi črti, očeta je imel rad, pa očetovo mamo tudi in do neke mere tudi strice, a ima do vseh njih zdravo distanco in jih niti ne obsoja niti ne opravičuje. Bili so sicer zelo problematična a povezana družina, zanimivo, da se ob vsem tem pijanstvu in iztirjenosti med sabo niso kregali ali bili nasilni drug do drugega, čeprav so se na veliko pretepali po gostilnah, v družini pa so kar skrbno po svojih močeh s...

  Maja Haderlap: Angel pozabe * če že, ocena 7/10..... Avstrijska Slovenka, rojena 1961, družinska zgodba zakoličena v WWII , v kateri so v Lepeni kar vse sosednje kmetije bile ali pri partizanih ali v wehrmachu ali taboriščih ali pa so ovajali ali pa so bili umorjeni požgani pregnani mučeni..., pogosto več od teh stvari. In z vsem tem so seveda prežeti povojni časi. Piše zanimivo, kratki preprosti pripovedni stavki, celo o sebi. Stil je tudi zanimiv, veliko kratkih poglavij brez naslovov, samo poudarjena velika začetnica. Če se ne motim, ni niti enega samega direktnega govora, vsi številni pogovori in izjave so zapisani posredno. Na začetku sem bila zelo prevzeta, ko govori o svoji navezanosti na babico , ki je bila v Ravensbruecku in je bila zelo posebna. O svojih bratih in sestrih zelo zelo skopo, zdi se, da je imela brata dvojčka, ampak je to omenjeno samo enkrat, pa ko je mama bila petič noseča, oče ni želel priznati otroka. O mami zelo hladno, starša se nista imela rada ne pr...

  Jean-Marie Gustave Le Clézio: Afričan * če že, ocena 6/10..... Rojen 1940, nobelovec 2008, tukaj govori o odnosu z očetom, ki je zaradi vojne kot zdravnik obtičal v Afriki in ga je spoznal šele pri svojih osmih letih, ko so šli z mamo in leto starejšim bratom za ene dve leti k njemu - to obdobje ima pisatelj v idiličnem spominu življenja v divjini, čeprav je bil oče čudak in strog in jih je pretepal in silil v toge religijozne obrede itd. Ko se je čez nekaj časa upokojil in so živeli kot družina v Evropi, pa ga je dobesedno zasovražil.  V tem kratkem delu, polnem starih fotografij raznih prizorov iz Afrike, ki jih je posnel oče, se zdi, da večkrat hoče začenjati pripovedovati očetovo zgodbo, ampak očitno mu premočrtnost ni bila cilj. Skuša pojasnjevati osebo, ki je ni imel rad in ki je tudi razumel ni . Zelo na kratko se osredotoči na sebe, na fantka, ki je bil brez očeta v zgodnjem otroštvu, potem pa mu je bil nek odtujen oče dobesedno vsiljen. Ta oče je moral biti zelo zan...