Prebrano

  Manuel Vilas: Ordesa. V vsem je bila lepota * če že. ocena 5/10..... V zelo kratkih poglavjih se po drobcih in drobnarijah spominja in komentira in pogovarja z mrtvima staršema, o katerima ve zelo malo. Bili so si precej odtujeni, čeprav so se najbrž imeli celo radi, a brez veliko stikov in skorajda brez pogovarjanja , odrezani tudi od drugih sorodnikov, malo čudaški in povoženi od časa - tako kot slehernik, najbrž, je sporočilo knjige. Tudi tale avtor, rojen 1962, sveže ločen, je izgubljen, asocialen, pred kratkim je presekal svoj hud alkoholizem. Je pesnik in tudi tole avtobiografijo je zastavil zelo pesniško, nekako lebdeče in preskakujoče in (rahlo) posmehljivo o sebi in starših in nekdanjih časih v Španiji, kakršne ni več .  Oštevilčenih 157 "poglavij", od pol strani pa do pet strani dolgih, na koncu pa v Epilogu še par proznih pesmi predvsem na temo staršev, njihove smrti, kremiranja in pokopovanja. S voje starše in tudi druge sorodnike imenuje z imeni kakšnih klasičn...

  Rachel Cusk: Obris * če že, ocena 8/10..... Gre za prvi del triologije (še Transit in Kudos), pisateljica rojena 1967 tukaj piše na nek zelo samosvoj način, brez subjektov in subjektivnosti, pač pa gre za neko sprotno hladno in dobesedno poročanje o precej mimobežnih ljudeh, ki se ji razgaljajo in ji pripovedujejo o sebi in svojem življenju . Je zanimiva, inteligentna, duhovita v svojih zatrtih opazkah, ki so omejene pravzaprav samo na to, kaj o nekem človeku in srečanju z njim sploh pripoveduje. Pripoveduje pa čimbolj dobesedno to, kar so ji te osebe povedala same, njeno mnenje o povedanem pa je zelo subtilno skrito v način povzemanja. Začetna navdušenost nad stilom me je sicer nekako v zadnji tretjini malo minila, se mi je zdelo pa do konca zanimivo.  Deset breznaslovnih poglavij, samo oštevilčenih, se vsako zase posveča enemu konkretnemu druženju z eno ali več osebami, ki so pisateljici precej pomembni predvsem zato, ker je na poletni šoli pisanja v Atenah iztrgana iz sv...

  Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem * če že, ocena 8/10..... Nek založnik je zavrnil tole avtobiografijo, češ da taka revščina ni verjetna. Obtožujoče popisuje   zakotno zanikrno primitivno nasilno okolje svojega otroštva , živeli so z razbitimi okni, brez vrat med sobami, na golem betonu, s stalno podirajočim se pogradom, mamo je kot majhen imel rad, a tudi o tem pripoveduje z distanco in se temu posmehuje, v bistvu jih vse zaničuje, sploh očeta in njegov rasizem in alkoholizem... Natančno opisuje r azvoj in  upiranje in sprejemanja svojega gejevstva , pa kako sta ga trpinčila dva starejša šolarja, da je npr moral polizat njune pljunke, pa kako so se porivali komajda najstniški fantje v drvarnici in jih je zalotila mama, itd itd itd. Knjiga in otroštvo se konča , ko je šel na gimnazijo - na to so bili v družini ponosni.  Njegova družina je imela prav: bil je drugačen , in postal je bogat sploh za njihove standarde.  T ole je napisal pri 22 letih, prvo knjigo je...

  Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja * če že, ocena 7/10..... Z odrasle perspektive pogled na stvari v novi luči, ob letnem obisku Alabame iz New Yorka.    Med obiskom sprva nostalgično obujanje otroški spominov. In nato globoka pretresenost ob sesutju idealiziranih nostalgičnih predstav.  Med družinskimi člani precej specifični zapleteni odnosi.  Fokus predvsem na očetu, načeloma poštenemu odvetniku zakotnega južnaškega podeželskega mesteca, prežetega s stalnim zatiranjem temnopoltih, kot se izkaže, to vsaj delno pragmatično podpira celotna njena družina . Če že ne podpira rasizma, pa podpira vsaj pravico do rasizma!  Slavna ameriška pisateljica praktično ene same, a za zadrte rasiste zelo kontroverzne knjige Killing a mockingbird (1926-2016) ,  Ne ubijaj slavca kot prvi prevod  Janeza Sivca  1964 , nov naslov Če ubiješ oponašalca v novem prevodu Polone Glavan 2016.  Stražar se loteva iste tematske zgodbe, napisan tri leta prej, 1957,...

  Bohumil Hrabal: Poroke v hiši. Dekliški roman * če že, ocena 1/10..... P iše s perspektive mladega dekleta, svoje bodoče žene, pred njuno poroko -  malo bizarno, malo ironično, malo tragično... Pipsi, kot so jo klicali v otroštvu,  je bila sudetska Nemka predvojnega podjetniško industrijskega buržuaznega statusa,  starše so po vojni izgnali iz Češke, njo in brata pa niso pustili čez mejo in sta bila prisiljena životariti na robu... Bila je 12 let mlajša od moža, pri poroki stara 30, njega v knjigi imenuje "doktor".  Poroke v hiši je prvi del avtorjeve trilogije, ki jo sestavljata še Vita nuova in Vrzeli.  Ta del se konča z njuno poroko.  Zelo iskriv tekst, polno enih pretiravanj in bizarnosti in inteligentnih opazk. Zelo nenavadno pa o vseh čudaških likih (in čudaški so bili čisto vsi) piše z neko empatijo in naklonjenostjo , prav vsakega prikaže kot originalnega in celo simpatičnega, in niti sledu očitkov ali obsojanja raznoraznih abotnosti in malen...

  Marjane Satrapi: Perzepolis. Zgodba o otroštvu * če že, ocena 8/10..... Avtorica je rojena 1969 v Iranu, tam je hodila v francoske šole, starša sta bila napredna aktivista, veliko prijateljev in sorodnikov je bilo politično preganjanih, zaprtih in umorjenih. tudi ona je bila od otroštva upornica.  Kot otrok se je odločila, da bo prerok, in to zadnji izmed vseh, kar je razlagala tudi v šoli - sčasoma pa se ji je bog seveda zelo zameril.  Po prvih nekaj letih šolanja je bila ob prevratih v iranski državi nenadoma prisiljena nositi rute in hoditi v segregirane konzervativne šole, s čimer se ni nikoli sprijaznila. Strip je duhovit in poučen, na kratko o iranski zgodovini, revoluciji, iraško-iranski vojni, pregledno in ravno dovolj, da umesti svoje toplo a nenavadno otroštvo v aktivistični družini . Zelo ganljivo, tudi o doživljanju tragičnih usod znancev in prijateljev, pa odnosu z babico, mladostniških konfliktih z mamo, pa kako je kdaj komu zabrusila tudi kaj napačnega al...

  Laurent Seksik: Poslušni sin * če že, ocena 7/10..... Zdravnik in pisatelj, rojen 1962. To je avtobiografija z vidika odnosov z očetom . O mami skoraj nič, ji je pa knjiga posvečena. Nenavadna močna navezanost na očeta - še celo leto po smrti 87-letnika sin še vedno tako pogosto izbruhne v silovit jok, da se mu naredi hematom na očeh!? Zanimivo je tudi to, da je izpolnil mamimo željo in postal zdravnik ter očetovo in postal pisatelj. Res je bil izredno poslušen! Ne gre samo za veliko ljubezen do staršev, tole se zdi vse nekako patološko in ni dobro pojasnjeno. O sestri in bratu tudi nič. Celotna knjiga poteka v treh vzporednih poglavjih, ki se ponavljajo po petkrat v trojicah: Najina snidenja kot spomini na očeta, Očetova zgodba kot očetovo pripovedovanje o svojem stricu, ki mu je nadomeščal očeta, napisano v italiku, ter Čas slovesa kot opisovanje potovanja v Izrael ob obletnici očetove smrti, ko se   po judovskem običaju zaključi žalovanje. Avtor zapiše, da vere žal ni pr...

Nathalie Sarraute: Otroštvo * če že, ocena 6/10..... Nataša, Točok (1900-1999) je pri d obrih osmih letih prišla iz Rusije k očetu in njegovi mladi ženi in mlajši sestrici.  Nadrobljeni otroški spomini prekinjeni s stalnimi podvprašanji odrasle avtorice , ki kot da v dialogu stalno sprašuje za dodatna pojasnila. Zgodnji spomini so krhki in tudi napisani tako, a tudi kasneje je vse zastavljeno precej poetično. Premočrtnost ni bil pisateljičin namen. Morda je bila dovolj stara (80+ pri pisanju teh spominov), da se ni obremenjevala s celovitostjo, ampak ji je šlo za ohranjanje fragmentov. Iz telih fragmentov pa se celota ne samo ne sluti, ampak celo zamegljuje.  Starša sta se ločila že zdavnaj, živela je v nekem svetovljanskem in premožnem ruskem okolju. Mama se ji je precej hladnokrvno odpovedala tako, da je po enih poletnih počitnicah pri očetu v Franciji enostavno ni vzela nazaj. Ko sta se srečali čez dve, tri leta, pa je bila hladnokruta. Oče je imel kemijsko tovarno, na njeg...

  Eva Hoffman: Lost in translation. Življenje v drugem jeziku * če že, ocena 8/10..... Poljakinja, rojena 1945 v Krakovu, pri 13 kot židovska družina emigirajo v Kanado, potem pa se šola na top univerzah, iz obetavne mlade pianistke se razvije pisateljica in profesorica literature  s poudarkom socioloških tem izseljenstva, zgodovinskega spomina in človekovih pravic. Občutljivo in hkrati objektivno dojema in razmišlja o sebi in svetu okrog sebe. O sebi z ameriške perspektive in s poljske.  Zelo se posveča jeziku, občutku bogastva maternega jezika in suhoparnosti naučenega jezika. Meni, da pa ji je to omogočalo objektivizacijo tekstov in analize literature. S ubjektivno dojemanje naključnih krajev in ljudi in običajev, kamor te slučajno zanese življenje... Opazovanje in sprejemanje in spoštovanje tujosti okolja in sebe . Strašno poudarja in ponavlja koncept "trianglulacije", relativnost pozicioniranja pogledov, spominov in občutkov. Je močna in občutljiva oseba, uspešna, r...

  Dimitri Verhulst: Beda stvari * če že, ocena 10/10..... Avtor rojen 1972, tudi na lastno pobudo je sredi najstništva šel v rejništvo, mama ga je pri desetih prepustila pijanskemu očetu in njegovi družini, bedo in pijančevanje sicer satirično poveličuje in junačuje, tudi z odrasle pozicije nakazuje neko melanholijo in hkrati pobotanost s svojo usodo, seveda pa je vse to bistveno bolj enostavno in lahko celo satirično, kadar človeku uspe pobegniti iz take beznice in se uspeti znajti in splavati in se odlikovati izven močvirja, v katerega je bil vržen v rojstvu. Mamo zaničuje na celi črti, očeta je imel rad, pa očetovo mamo tudi in do neke mere tudi strice, a ima do vseh njih zdravo distanco in jih niti ne obsoja niti ne opravičuje. Bili so sicer zelo problematična a povezana družina, zanimivo, da se ob vsem tem pijanstvu in iztirjenosti med sabo niso kregali ali bili nasilni drug do drugega, čeprav so se na veliko pretepali po gostilnah, v družini pa so kar skrbno po svojih močeh s...

  Maja Haderlap: Angel pozabe * če že, ocena 7/10..... Avstrijska Slovenka, rojena 1961, družinska zgodba zakoličena v WWII , v kateri so v Lepeni kar vse sosednje kmetije bile ali pri partizanih ali v wehrmachu ali taboriščih ali pa so ovajali ali pa so bili umorjeni požgani pregnani mučeni..., pogosto več od teh stvari. In z vsem tem so seveda prežeti povojni časi. Piše zanimivo, kratki preprosti pripovedni stavki, celo o sebi. Stil je tudi zanimiv, veliko kratkih poglavij brez naslovov, samo poudarjena velika začetnica. Če se ne motim, ni niti enega samega direktnega govora, vsi številni pogovori in izjave so zapisani posredno. Na začetku sem bila zelo prevzeta, ko govori o svoji navezanosti na babico , ki je bila v Ravensbruecku in je bila zelo posebna. O svojih bratih in sestrih zelo zelo skopo, zdi se, da je imela brata dvojčka, ampak je to omenjeno samo enkrat, pa ko je mama bila petič noseča, oče ni želel priznati otroka. O mami zelo hladno, starša se nista imela rada ne pr...

  Jean-Marie Gustave Le Clézio: Afričan * če že, ocena 6/10..... Rojen 1940, nobelovec 2008, tukaj govori o odnosu z očetom, ki je zaradi vojne kot zdravnik obtičal v Afriki in ga je spoznal šele pri svojih osmih letih, ko so šli z mamo in leto starejšim bratom za ene dve leti k njemu - to obdobje ima pisatelj v idiličnem spominu življenja v divjini, čeprav je bil oče čudak in strog in jih je pretepal in silil v toge religijozne obrede itd. Ko se je čez nekaj časa upokojil in so živeli kot družina v Evropi, pa ga je dobesedno zasovražil.  V tem kratkem delu, polnem starih fotografij raznih prizorov iz Afrike, ki jih je posnel oče, se zdi, da večkrat hoče začenjati pripovedovati očetovo zgodbo, ampak očitno mu premočrtnost ni bila cilj. Skuša pojasnjevati osebo, ki je ni imel rad in ki je tudi razumel ni . Zelo na kratko se osredotoči na sebe, na fantka, ki je bil brez očeta v zgodnjem otroštvu, potem pa mu je bil nek odtujen oče dobesedno vsiljen. Ta oče je moral biti zelo zan...

  Benoît Duteurtre: Knjiga za odrasle * če že, ocena 5/10..... Esejist, muzikolog, rojen 1960, vnuk francoskega poslanca in pravnuk francoskega predsednika. I ntima moškega srednjih let, osem  zgodb razdrobljenih na podpoglavja, različni slogi in vsebine, od spomina na dementno mamo in razmišljanje o domovih za onemogle ter o starosti, do kakšnih karikiranih zgodb, npr o najdbi izoliranega plemena, ki pa so ga samo zaigrali, ali pa o "odvetniku", ki si je vzel sobotno leto, da bi pisal o glasbi, pa ga ob živce spravlja ulični saksafonist... Rdeča nit vseh zgodb je razmišljanje o staranju in smislu in izginjanju tradicij, mama se pojavlja večkrat, v namišljenih zgodbah pa se vedno ponavlja neka ista novinarka, morda resnična oseba, morda namišljena, morda pa nek alter ego? R oman to ni, niti avtobiografija, še to se komajda zasluti, da je gay. Pisat načeloma zna in mi je bila zgodba o mami v domu za onemogle zelo všeč, ampak njegove namišljene zgodbice so se mi zdele krneki. T...

Mohamed Šukri: Goli kruh * če že, ocena 8/10..... Maroški pisatelj (1935-2003) je bil do svojega dvajsetega leta nepismen,  o tem obdobju  piše tukaj, živeli so v veliki bedi  z nasilnim očetom, ki je ubil lačnega jokajočega sinčka, Mohamed je pri enajstih zbežal od doma in mu je bilo bolje na cesti , kjer se je preživljal s smetmi, krajo,  prostitucijo, drogami. O vsem tem pripoveduje precej prostodušno in tudi o vsesorte seksu od rane mladosti na nek nevtralen način. Knjiga je p režeta s sovraštvom in preziranjem očeta, se začne in zaključi z umorjenim bratom , čeprav nima veliko luksuza se posvečat svetobolju.  Bere se ok, stavki so kratki in preprosti, veliko dobesednega govora, preskakuje iz sedanjika v preteklik, pripovedovanje je bolj v slikah kot v povezani zgodbi. Prevod je dober, ima nek poseben zvok in ravno prav arabskih ali narečnih besed ter ponavljanje nenavadnih besednih zvez iz drugega kulturnega okolja (npr srnjaček kot zafkljiva ljubkovalnica,...

  Frédéric Beigbeder: Francoski roman * če že, ocena 8/10..... Rojen 1965, roman je zastavljen kot priklicevanje spominov na otroštvo, medtem ko je v priporu zaradi snifanja koke v javnosti. Dodelana struktura opisov priporniške izkušnje in vmesnega drobljenja družinskih fragmentov , nekaj malega od starih staršev dalje, predvsem pa o tem, kako je bil kot mlajši bratec tako priden, da je seveda moral iztiriti v srednjih letih. Mama je bila potomka plemištva, oče buržuj, ločila sta se, ko mu je bilo šest let, in dolgo so se sprenevedali, da oče samo dela v tujini. Veliko vpletanja sodobne pop kulture, precej razkazovanja splošne razgledanosti. Precej humorja, cinizma in samoposmehovanja, čustev pa kot da jih ni in se zganejo šele kasneje, ko hčerko uči metati žabice, kot je nekoč njega učil ded. Preveč skrbno zastavljena struktura "spominjanja na otroštvo v priporu" pogosto vključuje kakšen zelo poduhovljen globok stavek za zapik na koncu poglavja, npr: Kar sem imel za amnezi...

  Daniel Katz: Kako je ded prismučal na Finsko * če že, ocena 9/10..... Rojen 1938, piše o raznih družinskih legendah, začenši pri dedu, na valovih evropske zgodovine in raznih vojn, ki so premetavale posameznike. In tale rodbina je bila židovska in je relativno dobro prestala WWII, je pa način pripovedovanja rahlo poenostavljen in navidezno lahkoten tudi o težjih obdobjih. En poseben suh ciničen humor, malo pretiravanja pri slikanju karakterjev, a brez patetike, zato pa veliko pragmatičnosti pri življenjskih odločitvah. Med vrsticami več toplih medčloveških odnosov kot v dejanskih zapisih . Sicer precej enih navedb specifičnih ljudi in krajev in zgodovinskih podatkov, ki pa se zdi, da niso niti zelo pomembni za razumevanje, morda pa celo niti ne vsi resnični: gre pač bolj za ustno družinsko izročilo.  Zgodba ni premočrtna, bolj neki posamezni časovni prerezi posameznih situacij , od rekrutiranja deda kot dečka v rusko vojsko, pa npr bratovo obrezovanje v zaklonišču med bombar...

  Agota Kristof: Analfabetka. Avtobiografska pripoved * če že, ocena 9/10..... Švicarka madžarskih korenin (1935-2011), med protikomunistično madžarsko revolucijo 1956 zapustila domovino in se naučila francoščine. Tale drobna knjižica (dobrih 50 strani) zelo na kratko in skopo govori predvsem o brezdomstvu , o tem, kako je postala pisateljica v tujem jeziku, s katerim se je zelo težko spopadala, medtem ko se je branja materinščine naučila sama pri štirih letih. Gre za preproste stavke, za katerimi se samo sluti bolečina . Nič ni razloženo, zakaj je sploh prebegnila - enostavno zaradi upanja na srečnejše in svobodnejše življenje? - se pa ves čas sprašuje, ali ne bi bila srečnejša v domovini . Nič ne razlaga, npr zakaj je bil njen oče po vojni v zaporu...  Piše kot analfabetka in kot otrok, v najpreprostejših stavkih. Gre za kratko pripoved imigrantke, ki pa ji je uspelo - večini ne, in tega se pisateljica dobro zaveda . Gre za kratko pripoved o posekanih koreninah, novi poganki...

  Jean-Marie Gustave Le Clézio: Napev o lakoti * če že, ocena 5/10..... Rojen 1940, nobelovec 2008, tukaj opeva mladostno zgodbo svoje matere na zelo prisiljeno poetičen način . Junakinja je ob začetku WWII stara cca 20 let, oče je mauricijskega porekla, mama ima neke buržuazno-plemiške korenine, pred vojno zaradi očetovih špekulacij izgubijo praktično vse, tudi dekletovo premoženje, ki ji ga je zapustil nek ljubeč in sofisticiran mamin stric, starša se stalno prepirata in oče ima zvesto izvenzakonsko ljubezen, vmes pa vpletena tudi zgodba o krajšem otroškem prijateljstvu z neko revno pragmatično rusko pregnanko, itd itd. Junakinja je bistra in trpko opazuje svet, občasno se čudovito postavi zase in pogumno prenaša težave revščine in vojne.  Ni jasno, zakaj se tako trudi poetizirat (biseri potu so jo žgečkali pod pazduho) in se neprepričljivo vživljat v njeno dojemanje staršev, očetove ljubice, otroškega prijateljstva, pomanjkanjem navdušenosti in ljubezni z možem. Ni jasno, z...

  Olga Pega Kunstelj: 1 + 2 = 4. Rejenka * če že, ocena 8/10..... Avtorica rojena 1952, mama jo je rodila pri 17 in ji je morala biti takoj v oporo pri vsakoletnem rojevanju in nasilnem očetu alkoholiku. Nekaj mesecev so bili otroci že v rejništvu, ko je oče 24-letno nosečo mamo potolkel s sekiro na začetku septembra, ko je Olga šla v šolo. Že prej je bila močna, odrasla, iznajdljiva in kljub vsemu nezlomljena, gledala ljudem v oči, tudi ko so si jo ogledovali kot hči nasilnega alkoholika in morilca, kot siroto, ki je smrdela od dela v hlevu, itd itd itd... Prav presenetljivo se je znala postaviti zase, si na primer zrihtala novo rejništvo, internat za srednjo šolo, preživetje... Piše popolnoma premočrtno, odkrito, nepretenciozno, zelo jasno zastavljena in tudi izpeljana struktura, brez sprenevedanja. Stavki in besede so sicer zelo preprosti, ampak ustrezajo zgodbi in strukturi in pripovedovalki , ki ima občutek za opisovanje podrobnosti, npr pri oblekah ali pa poslopij raznoraznih...

  Deborah Levy: Cena življenja * če že, ocena 9/10..... Drugi del njene "žive avtobiografije", prvi Vsega tega nočem vedeti mi je bil zelo všeč. Tukaj gre za obdobje ločitve, istočasno ji je umirala mama .  Iz perspektive časa pisanja pove kakšno zadevo tudi za nazaj, najbrž bi se dalo brati tudi čisto samostojno, a prvi del avtobiografije pomaga pri všečnosti  drugega dela. Prvi del ima seveda težkodosegljivo prednost otroštva in infantilizma. Ne pripoveduje premočrtno, bolj po nekih medsebojno fluidnih delih, ki jih uvaja s kakšnimi sprotnimi asocijacijami. Ločila se je, se preselila, pisala, se intenzivno družila z novimi ljudmi, opazovala naključneže, obiskovala mamo v bolnišnici in jo v zadnjih tednih crkljala s sladoledom, se vozila naokrog z električnim kolesom, pa tudi potovala, saj je bila v tem obdobju že uspešna in prevajana in nagrajevana avtorica. Nekajkrat se referira tudi na kakšne svoje knjige, ampak še kar v znosnih količinah. Precej enih citatov, s...