Prebrano

  Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srecna, če si lahko normalna? * če že, ocena 6/10..... Jeanette Winterson (1959) se v tej svoji avtobiografiji iz 2011 naslanja tudi z daljšimi citati na polavtobiografijo  Pomaranče   iz 1985,  bolj kot v razvoj dogodkov v svojem življenju pa se spušča v filozofiranje o zgodovini industrijskega Manchestra in zelo malo na svojo konkretno binkoštno (pentacostno) cerkev, izkušnje v cerkvi, šoli itd. Filozofira o literaturi, zgodovini, vmes pa kot mimogrede umesti kakšno prelomnico iz svojega življenja . Saj je zanimivo, ampak ni pa nekega konsistentnega pripovedovanja, Pomaranče so se precej bolje brale. Pa tako zanimivo zgodbo je imela, ko jo je posvojila verska fanatičarka, ki je želela misionarko, ne pa lezbijko... Bolj zanimivo je bilo opisano obdobje, ki jih v Pomarančah ni, o iskanju biološke mame, čeprav zelo zelo na kratko o razočaranju nad njo, pa na kratko o svojih polomijadah v ljubezenskih zvezah (lahko je ljubila, ni zna...

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza * če že, ocena 1/10..... Beloruska pisateljica, rojena 1948, Nobelova nagrada 2015, piše v ruščini, njena dokumentarna literatura je kolaž čimbolj dobesednih spominov različnih ljudi z minimalnim komentarjem . V tej knjigi sprašuje po vojnih izkušnjah sovjetske ženske, ki so se borile v WWII, in poudarja, kako zgodovino vojn pišejo možakarji, vloga žensk pa je zamolčana tudi zato, ker jo ženske hočejo zamolčati in po vojni ne nosijo odlikovanj in bi rade vse predvsem samo pozabile, saj vojna ni za žensko naravo, kot pravijo stereotipno kar same. Pripovedovane vojne zgodbe niso bile niti pol tako grozne, kot sem se bala. Ali pa je bilo enostavno preveč (na desetine in desetine) oseb, da bi se s kakšno identificirala, njihove pripovedi so vse zelo kratke, včasih celo le par stavkov. Gre seveda za same take, ki so preživele, in kar vse po vrsti pripovedujejo, da četudi so jih možakarji morebiti sprva podcenjevali, potem pa so jih spoštovali...

Peter Zobec: Vsi drugi se imenujejo ljubezen * če že, ocena 8/10..... Peter Zobec (1932-2012) je bil zapisan filmu: večni pomočnik režije, scenarist, organizator, režiser množičnih prizorov, iskalec igralcev in statistov. V tej debeli knjigi presenetljivo natančno niza spomine na posamezne projekte, vključno z zapleti in razpleti in osebnimi dinamikami med udeleženci. Njegova zasebnost je bolj za zraven intenzivnim filmskih snovanjem, od katerih pogosto celo nič ni bilo , in se zdi, da je z njegovim privat življenjem tako bilo tudi dejansko. Zacne s tem, da so spomini literarna zvrst, v kateri se lahko najbolj debelo laže. Ha, ha - kljub temu pa daje vtis ogromne iskrenosti in neprikrivanja (a kot rečeno, v svojo zasebnost se ni zelo spuščal - na začetku precej natančno popisuje svoje otroške simpatije, in tudi kasneje se pri svojih 30-ih malce čudaško navdušen nad raznimi šestnajstletnicami, na začetku med vrsticami ene dvakrat napoveduje homoseksualnost, a o tem kaksneje ni eksplici...

Mira Mihelič: Ure mojih dni * če že, ocena 7/10..... Mira Mihelič  (1912-1985)  prva slovenska poklicna pisateljica, tudi predsednica društva slovenskih pisateljev in častna podpredsednica mednarodnega PEN-a,  velja za kronistko slovenske meščanske družbe pred vojno in po njej. Rojena v premožni svet, mama operetna diva se ji je odpovedala v zameno za nakit, oče pa jo je s Hrvaške poslal sorodnikom v Slovenijo. R ojena kot Kramer (stric je bil predvojni minister in lastnik Jutra), kmalu po maturi še ne dvajsetletna poročena Puc (tast je bil ljubljanski župan in ban), v drugič poročena s slikarjem Francetom Miheličem, imela je pet otrok (5+1, prvi dve hčerki sta pripadli Pucu). Pisala in prevajala je veliko, med drugim je napisala dramo Ure naših dnih, očitno ji je bil naslov všeč, najbrž sem kdaj prebrala kakšen njen prevod, spomnim se njenega mladinskega dela Pridi, moj mili Ariel. Tele Ure so precej samocentrične, pa ajd, to je pač avtobiografija, a vseeno se zdi, da o ...

Jeanette Winterson: Pomaranče niso edini sad * če že, ocena 8/10..... Jeanette Winterson (1959) je za to knjigo uporabila svojo življenjsko zgodbo. Posvojila jo je verska fanatičarka, predvidena je bila za misionarko in bila od otroštva zelo aktivna v tej pentacostalni cerkvi, zaradi homoseksualnosti so tri dni izganjali iz nje hudiča, pri 16 je bila postavljena na cesto . Roman je začela pisati pri 24 in izdala pri 26, hitro dosegla uspeh in nagrade, Pomaranče označujejo kot "polavtobiografijo", v njem uporablja tudi svoje ime, je pa 2011 napisala še nefiktivno verzijo  Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?, ki je tudi preveden v slovenščino in je imela ob tem tudi intervju v Delu . Knjiga ima pisateljičin predgovor iz 1991, osem poglavij je naslovljeno kot v bibliji (Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri, Devteronomij, Jozue, Sodniki, Ruta), sprva se mi je zdelo to precej vsebinsko konsistentno, kasneje pa mi zmanjka poznavanja. O kulturno-socioloških refencah obstaja samo...

  Witold Gombrowicz: Trans-Atlantik * če že, ocena 7/10..... Gombrowicz (1904-1969) satirično pripoveduje svojo zgodbo, ko se mlad in neuveljavljen nadobudni pisatelj 1939 zatakne v Argentini in se na daljavo sooča s svojo poljskostjo v času vojne. Posmehuje se sebi v svojem nebogljenem položaju, domovini in sonarodnjakom v kritičnem zgodovinskem obdobju, ki potencira že itak večni patetični patriotizem , v to pa je postavljena absurdna zgodba o zapletanju v gejevske scene, tako zelo nečastne sploh za Poljake, ki vodijo do dvobojev s streljanjem brez nabojev, organiziranju elitnega lova na neobstoječe zajce, častihlepne in groteskne sprenevedajoče odnose med poljsko emigracijo... Stil pisanja je baročno okoren, poudarjen z velikimi začetnicami vseh velepomembnih pojmov. Tole je Gombrowicz pisal menda praktično pod klopjo med svojim duhamornim delom kot bančni uradnik, iz njega veje cinizem in sarkazem in posmehovanje sebi in družbi, predvsem poljski. Na začetku je napisal predgovor...

Elias Canetti: Rešeni jezik. Zgodba neke mladosti * če že, ocena 9/10..... Skrbno zapisani spomini zelo občutljivega, inteligentnega in pronicljivega otroka s pestro družinsko zgodbo  s selitvami vsepovsod po Evropi, s posebno kompleksno sofisticirano zahtevno kruto ljubečo mamo in zgodaj umrlem očetu, ki ga je malo pred tem preklel avtoritativni ded.  Elias Canetti (1905-1994), nobelovec 1981, je napisal avtobiografijo v treh delih, tole pokriva njegovo odraščanje do 1921, naslednjih deset let pa Plamenica , ki sem jo prebrala pred kratkim.    Sicer res zelo slikovita scena nenavadnega otroštva zelo kompleksnih in globokih posameznikov . Rojen Španjolom (iz Španije v srednjem veku pregnanim Židom v Turčijo) v Bolgariji v premožni trgovski družini, idealističnimi in  nad kulturo navdušenim staršem, sprti z dedom pri njegovih šestih letih odidejo v Anglijo, Elias obožuje očeta in njune globoke pogovore zlasti o literaturi, a oče hitro nenadoma umre, kot najstarej...

Janko Kos: Ideologi in oporečniki * če že, ocena 6/10..... Isto leto kot je Janko Kos (1931) izdal mladostne spominske omembe raznoraznih ljudi , je izšel tudi tale njegov povzetek svoje karierne poti, izpade kot zakoličevanje in tudi obramba svojega dela in stališč. Predstavi razne okoliščine, sopotnike in aktivnosti vsekakor ene zanimive t.i. zanesenjaške "kritične generacije" v negotovih povojnih informbirojevskih in kasnejših komunističnih časih .  Pač ena zaželena zapuščina z zaželenimi pojasnili in interpretacijami, nobena prava avtobiografija razen morde karierna, gre bolj za dokumentiranje lastnih interpretacij sebe in svojega delovanja. Meni mnogo bolj zanimiva kot prva knjiga Umetniki in meščani  - je pa v obojem skupaj vendarle napisal vse, kar je ž elel dokumentirati s korektnostjo literarnega zgodovinarja .  Napisano je mnogo bolj angažirano in temeljito kot prejšnja knjiga, kjer je bilo samo nametavanje omemb, pametno, da sta bili to dve ločeni in istočasni...

starša na naslovnici   Janko Kos: Umetniki in meščani * če že, ocena 1/10..... Janko Kos (1931) v tej knjigi umesti svojo družino kot liberalno umetniško po očetu kiparju Tinetu Kosu in krščansko malomeščansko mamo z neznanim očetom in zgodaj umrlo mamo. To dvopolnost svojega porekla ponovi ene dvajsetkrat, brez da bi se spuščal v globlje pomene in posledice. Nadrobi cel kup omemb srečevanja raznih ljudi, vse zelo suhoparno na faktični ravni, od očetovih prijateljev do svojih sošolcev, profesorjev, sosedov, sorodnikov. Dlakocepi, kdo je bil prijatelj in kakšna stopnja prijateljstva ali znanstva je bil posamezen odnos. Večina knjige je uokvirjena do njegovega začetka študija 1950, a ne čisto dosledno. Kljub dobrim namenom sem sredi knjige obupala, da se bo stil pisanja kaj spremenil, in sem samo diagonalno prelistala do konca - zadnje čase nimam sreče z izbiro knjig, pa tudi neka potrpežljivost me je zapustila in hitreje odneham z branjem. Kot cenjeni in vplivni literarni teoretik,...

  Witold Gombrowicz: Dnevnik * če že, ocena 1/10..... Gombrowicz (1904-1969) je bil poljski pisatelj, rojen v premožni družini, 1939 je obtičal v Argentini, v Evropo se je vrnil 1960, bil prepovedan na Poljskem, večje uspehe in priznanja pa doživel šele v zadnjih letih življenja (1966 predlagan za Nobelovo nagrado).  Za poljski izseljenski časopis je  od 1953  pisal eseje v obliki dnevnika, v katerem se predvsem podrobno ukvarja s kakšnimi poljskimi literati. Tekst je  zagoneten, m enda tudi pogosto fiktiven in poglavja po dnevih večinoma popolnoma naključno nametana (včasih naj bi to prepustil kar uredniku). Tale slovenski prevod je samo tretjina celote - imam občutek, da je izbor neposrečen in ni bila pravilna odločitev, da se posamezen zapis nekega dne vključi v celoti ali pa sploh ne.  Zelo zanimivo razmišlja, npr o  Poljski, ki ima problem malih narodov s potrebo dokazovati, da so veliki ravno zato, ker so majhni... Je zvišen nad napadi s Poljske:...

Jozéf Morton: Hudobčeva dota * če že, ocena 1/10..... Joséf Morton (1911-1996) je napisal eno sveto preproščino o zaostalosti v neki poljski vasi , zgodba in osebe niso niti enodimenzionalne, mladenič se zaradi revščine poda v svet in pride nazaj, ravno ko mama umira, se pa znajde, ker se je naučil vse sorte obrti, so pa ljudje seveda nevoščljivi in polni klerikalnih predsodkov in vraževerja, itd itd itd, na koncu se zaradi hudobije znajde v ječi in se vse sicer še ne konča dobro, se pa nakaže, da je to možno. Še ena knjiga, ki sem jo čisto predolgo žvečila in nato končno samo diagonalno prelistala. Knjigo sem našla med odpisanimi in se mi je zdela obetavna, če jo je prevedel Anton Slodnjak, a se lahko samo čudim, kakšen pofl je bil prisiljen prevajati po vojni . Jezik se mi je zdel zanimiv (npr tejater), dobra pa se mi je zdela tudi spremna beseda, v kateri Slodnjak zelo obzirno kaj napiše in takoj pristavi, da ne ve, ali se bo bralec s tem strinjal. Zadnje čase imam kar smolo z izbor...

Elias Canetti: Plamenica v ušesu * če že, ocena 9/10..... Elias Canetti 1905-1994 je bil nobelovec 1981, tale Plamenica je srednji del avtobiografske triologije in pokriva njegovo mladost 1921-31. Sprva se precej posveča trenjem z manipulativno materjo, ki so bila najbrž še bolj dramatična, kot nakazuje, kasneje pa se posveča predvsem utemeljevanjem in pojasnilom o njegovi prevzetosti nad "močjo množic", kar je bilo sicer njegovo poglavitno življenjsko delo in naj bi pravzaprav za to svojo filozofijo dobil nobela in ne toliko za samo literaturo, zato naj bi bila ta nagrada kar veliko splošno presenečenje. Canettijevo detajlirano poročilo svojega srečevanja z množicami me ni zelo pritegnilo- čeprav je to zagotovo ključno za razumevanje nemške predvojne dinamike.  Medtem ko se je množicam v tej knjigi precej posvečal, pa je o Karlu Krausu precej manj specifičen, čeprav prav po Krausovem politično-satiričnem časopisu Die Fackel poimenuje to knjigo in pove, da je navdušenje nad ...

  Wolfgang Koeppen: Golobi v travi * če že, ocena 8/10..... Wolfgang Koeppen (1906-1996), poet v prozi, je s to knjigo o nekem vsakdanu v povojnem nemškem velemestu " precejal življenje v svojem srcu, da bi izcedil skriti, z balzamom in strupom zasičeni izvleček ".  Golobi v travi je sestavljena iz 105 fragmentov v enem samem dnevu v porušenem in z Američani zasedenem Muenchnu ob koncu 40-ih let , aktualni časopisni naslov iz sveta in domovine so vključeni v besedila kot mimogrede in  napisani s poševno pisavo, številne osebe v neodvisnih sekvencah  se na koncu izkažejo vsaj kot rahlo povezane ali pa se vsaj mimobežno srečajo. Knjiga je mešanica individualnega nekonformizma in resigniranosti , kljub komentarjem pa se mi ni zdela niti ironična niti morbidna, ampak precej mehke duše, sploh ob vživljanju v otroke .  Roman je bil v Nemčiji sprva sprejet z nerazumevanjem in odporom in je del "triologije poloma, neuspeha" (Triologie des Scheiterns: Tauben im Gras 1951...

Marcel Reich-Ranicki: Moje življenje * če že, ocena 6/10..... Marcel Reich-Ranicki (1920-2013) je bil vpliven nemški literarni kritik poljskega porekla, poimenovan celo literarni papež, ateistični Jud, edina prava domovina naj mu bi bila literatura. Rojen na Poljskem, 1929 s starši pride v Nemčijo, kjer zaključi gimnazijo, na univerzo je kot Jud zavrnjen in 1938 izgnan na Poljsko, z ženo pobegne iz varšavskega geta 1943, kjer je bil zaposlen v judovski upravni skupnosti, med zvijanjem cigaret z zanimivimi zgodbami iz literature kot v Tisoč in eni noči si prisluži konec vojne na nekem kmečkem podstrešju. Sprva se dobro znajde v poljski državni strukturi, poslan celo na delo v London, na kratko se znajde v stalinističnih čistkah v zaporu, izločen iz komunistične partije, se preživlja s kritikami in prevodi in potuje pogosto v Nemčijo, 1958 se tja izseli in se hitro uveljavi kot literarni kritik in kulturni urednik v eminentnih časopisih, na radiju in televiziji - trudil se je biti razuml...

Vladimir Nabokov: Govori, spomin. Premlajena avtobiografija * če že, ocena 9/10..... Nabokov, Vladimir Vladimirovič, 1899-1977, opisuje svojo priviligirano mladost v elitni premožni ruski družini, ki jo je zgodovina prisilila v izgnanstvo . Postal je pravi pisateljski zvezdnik (najbolj znana Lolita), strasten zbiralec metuljev, šahovski analitik, podkovan s sijajno splošno izobrazbo, inteligenco in sposobnostmi.  Zadnji dve desetletji je prebival v švicarskem hotelu, predan pisanju in lovljenju metuljev po vsem svetu. Imel je poseben sistem pisanja: idejne kamenčke ali spomine je zasnoval na kartotečnih karticah, ki jih je nato prerazporejal in iskal najboljše sosledje ter jih nato razširjal v odlomke in povezoval med sabo. Avtobiografija je sestavljena iz posameznih esejev, ki jih je objavljal pretežno v The New Yorkerju, 1951 je izšla zbrana angleška verzija (v ZDA in Angliji z različnima naslovoma Conclusive Evidence; Speak, Memory), 1954 je izdal rusko verzijo z naslovom Drugi ...